Igor Bavčar na čelu demokratov

Na zadnjo predbožično soboto in le dva dni pred sprejetjem slovenske ustave je potekal politični dogodek, ki so ga v Sloveniji napeto pričakovali zadnjih nekaj tednov. Na ustanovnem kongresu se je zbrala nova Demokratska stranka, ki so jo oblikovali »disidenti« iz Slovenske demokratične zveze po razhodu z matico, preimenovano v narodne demokrate.

Po eni strani si skoraj nobena politična sila ni hotela zapreti vrat demokratov, saj so z njimi vsi računali kot z nujnimi partnerji. Zato so pozdravne besede na kongresu izrekli predstavniki vseh vladnih in opozicijskih strank. Celo narodni demokrati so poslali »zelo prisrčen telegram«, kakor ga je označil za prvega predsednika demokratov izvoljeni notranji minister Bavčar.

Zbogom, Demos?

Po drugi strani je bilo v podtonih razprav na kongresu povsem jasno razbrati, da je v zraku nova koalicija in da je Demokratska stranka čez Demos že naredila križ. Bavčar je sicer povedal, da je »Demosovo podjetje, pri katerem smo sodelovali, tudi naše podjetje, njegova bilanca tudi naša bilanca«. Obenem pa je bilo njegovo stališče, da »se Demosov čas izteka in nam gre predvsem za to, da to zgodbo častno zaključimo«. Dolgoročne perspektive v projektu koalicije demokratičnih sil torej ni več videl, kar je bila ocena, ki se je pokazala za točno, saj devet dni pozneje Demosa ni bilo več.

Bilo bi krivično reči, da se v Demokratski stranki niso zavedali usodnosti svojega koraka, zlasti s pripuščanjem naslednic prej vladajoče komunistične partije in njej povsem podrejenih družbenopolitičnih organizacij nazaj na oblast. Tako je eden vodilnih ideologov demokratov Rupel nekaj dni pred kongresom razmišljal, da bi bilo dobro ohraniti koalicijo s krščanskimi demokrati, saj bi se le na omenjeni način izognili strahu številnih Slovencev pred restavracijo prejšnjega sistema. Vendar je koalicijski poker demokratov (in pozneje tudi socialdemokratov) nazadnje pripeljal ravno do odhoda »trdega Demosa«, kot ga je tudi imenoval Rupel, v opozicijo, odločilne glasove pa so novi koaliciji zagotavljali postkomunistični prenovitelji.

Nezaslužena hvala za Markovića

Slovenski zunanji minister je ustanovnemu kongresu svoje stranke podelil dodaten blišč, ko je nanj pripeljal italijanskega zunanjega ministra iz vrst Italijanske socialistične stranke Giannija de Michelisa. Čeprav ta od začetka ni bil velik prijatelj slovenskega osamosvajanja, je vendarle hotel biti tisti zunanji minister iz Evropske skupnosti, ki bi še pred formalnim priznanjem obiskal novo evropsko državo. V uradnem delu se je srečal s predsednikom Kučanom, premierjem Peterletom in ministrom Ruplom. V nadaljevanju je potem naredil nazadnje omenjenemu uslugo z nagovorom na strankarskem kongresu.

V Združenih državah Amerike je odmeval še sveži odstop nominalnega jugoslovanskega zveznega premierja Anteja Markovića. Američani so, obenem s tem, ko so napovedali, da poslej ne bodo več priznavali vrhov nobenih zveznih ustanov, nekdanjega predsednika vlade in njegovega zunanjega ministra Budimirja Lončarja, ki je puško v koruzo vrgel nekoliko prej, obsuli s pohvalami za njun domnevni trud za izvedbo demokratičnih in tržnih reform.

Omenjene pohvale lahko brez slabe vesti označim za pretirane in nezaslužene. Američani so kot mnogi drugi zahodnjaki prezrli bistvo sistema funkcionarjev, kakršna sta bila Marković in Lončar. V naslednjih treh desetletjih so takšni funkcionarji vedrili in oblačili zlasti na območju nekdanje Sovjetske zveze. Z zagotavljanjem, da skrbijo »za stabilnost«, so si prislužili podobne pohvale kot jugoslovanski premier.

Zahodnim opazovalcem je namreč pogosto ostalo skrito, da sta Marković in Lončar običajna aparatčika, ki vidita korake v smer večstrankarske demokracije in tržnega gospodarstva le kot nujno zlo za ohranjanje čim večjega kosa oblasti sistema, kakršnemu sta vse življenje pripadala. Zato je ravno Marković ena najbolj negativnih in zaradi močno pretirane predstave o samem sebi kot jugoslovanskem »mesiji« sočasno grotesknih figur v procesu slovenskega osamosvajanja.

Avtor: dr. Aleš Maver

Viri in literatura:

• Delo, 23. 12. 1991.
• Večer, 23. 12. 1991.
• Dnevnik, 23. 12. 1991.
• Slovenec, 23. 12. 1991.
• Pesek, Rosvita. Osamosvojitvena vlada: Kako so gradili državo. Celovec, 2012.
• Plokhy, Serhii. The Last Empire: The Final Days of Soviet Union. New York, 2015.
• Rupel, Dimitrij. Čas politike. Ljubljana, 1994.
• Rupel, Dimitrij. Skrivnost države: Spomini na domače in zunanje zadeve 1989–1992. Ljubljana, 1992.
• Valič Zver, Andreja. Demos, slovenska osamosvojitev in demokratizacija. Maribor, 2013.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti.
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30.