Inventarji in urbarji deželnoknežjih župnij in drugih beneficijev pod patronatom deželnega kneza predstavljajo poseben tip zgodnjenovoveškega gradiva. Imajo specifično, bolj ali manj enotno strukturo, njihov nastanek pa je, gledano širše, povezan s prizadevanji (notranje)avstrijskih deželnih knezov za čim učinkovitejši nadzor nad premoženjem cerkvenih ustanov. Pri župnijah ali beneficijih, pri katerih so pravice in dolžnosti patrona pripadale deželnemu knezu, so eno oprijemljivejših znamenj teh prizadevanj prav inventarji in urbarji. V večini gre za knjižno gradivo, naslovljeno Inventarium und Urbarium (redkeje Inventarium et Urbarium). Na Kranjskem je v skupino župnij pod deželnoknežjim patronatom spadalo razmeroma veliko (večjih) župnij, kot so Bloke, Dobrepolje, (Zgornje) Gorje, Ihan, Jelšane, Kostel, Košana, Kranjska Gora, Leskovec pri Krškem, Moravče, Mošnje, Radovljica, Ribnica, Spodnja Idrija, Stari trg pri Ložu, Tomaj in Trnovo pri Ilirski Bistrici. Kot patron je imel deželni knez pomembno pravico do imenovanja, natančneje prezentacije njihovih župnikov. Oznako »inventar in urbar« so sicer lahko dobile tudi knjige, ki niso vsebovale vseh delov, značilnih za inventarje in urbarje deželnoknežjih župnij. Tak primer je Inventar in urbar župnije Cerknica iz leta 1614 (SI AS 1, šk. 72, I/41, Lit. Z-II, 6) s popisom bogoslužnih predmetov in (dominikalnih) zemljišč ter urbarjem. Več desetletij v 16. in 17. stoletju je cerkniške župnike oziroma župnijske vikarje resda prezentiral deželni knez, vendar župnija ni bila samostojna, temveč že od poznega 14. stoletja vtelešena (inkorporirana) kartuziji Bistra. Z vidika patronata je zanimiv tudi Inventar in urbar župnije Kamnik iz leta 1628 (SI AS 1074, 78u). Tega leta je namreč deželni knez, nadvojvoda in cesar Ferdinand II., patronat nad kamniško župnijo prepustil škofom v Ljubljani.

V Arhivu Republike Slovenije je bilo do zdaj odkritih in popisanih 98 inventarjev in urbarjev (deželnoknežjih) župnij in 24 inventarjev in urbarjev deželnoknežjih beneficijev. Med beneficiji – ustanovami, večinoma vezanimi na določen oltar v cerkvi – izstopa beneficij Naše ljube Gospe v Logu pri Vipavi z enajstimi inventarji in urbarji. Sorodno gradivo so urbarji in inventarji, ki pa jih je precej manj. V njih je inventarni del uvrščen za urbarialnim, kakor na primer v Urbarju in inventarju beneficija (kaplanije) sv. Mihaela na Vačah iz leta 1590 oziroma 1600 (SI AS 1, šk. 70, I/40, Lit. W-IV, 5; SI AS 7, šk. 271, Eccl., Lit. W-1). Kar zadeva vsebino inventarjev in urbarjev, te zlasti od deželnega kneza in cesarja Ferdinanda III. (1637–1657) naprej navadno sestavljajo: kratek uvodni zapis, prepis listine o deželnoknežjem imenovanju novega župnika ali beneficiata, prepis deželnoknežje odredbe o njegovi umestitvi, prepis reverza novega župnika ali beneficiata, popis župniji ali beneficiju pripadajočih nepremičnin in (delno) premičnin, urbar župnije oziroma beneficija ter sklepni zapis s podpisom in pečatom komisarja in novega župnika ali beneficiata. Inventarji in urbarji so torej nastajali ob menjavah duhovnikov na položajih deželnoknežjih župnikov in beneficiatov. V čas pred 260 leti sega tokratna arhivalija meseca – Inventar in urbar deželnoknežje župnije Moravče.

Uvodni zapis v dobrih 150 strani obsegajoči knjigi bralcu sporoča, da je bil Inventarium und Urbarium »na današnji dan«, to je 20. januarja 1762, izročen novoimenovanemu moravškemu župniku Henriku Ferdinandu pl. Werthu. Zapisu sledita prepis resolucije Marije Terezije z dne 28. marca 1761 in prepis njene odredbe z dne 16. januarja 1762. Z resolucijo je deželna kneginja potem, ko je kot župnik odstopil baron Ferdinand Erberg, na župnijo Moravče imenovala Wertha, s tako imenovano umestitveno odredbo pa je Reprezentanci in komori na Kranjskem – in posebej Antonu Nepomuku Tauffererju, svétniku Reprezentance in okrožnemu glavarju na Gorenjskem – naročila, naj izpeljeta umestitev in temporalibus. Latinski izraz temporalia je označeval gmotne in druge svetne, neduhovne zadeve župnije, ki jih je novi župnik ob umestitvi simbolno prevzel s prejemom ključev župnišča. Ob tem je moral podpisati reverz. V reverzu, ki ga najdemo za odredbo o umestitvi, se novi moravški župnik med drugim zavezuje, da se bo pri opravljanju službe ravnal po nauku, redu in navadah »prave, svete katoliško-krščanske Cerkve in naše katoliške vere«. Dohodkov moravške župnije in njej pridruženega beneficija Naše ljube Gospe na Drtiji ne bo »spreminjal, odtujeval, zastavljal ali odtegoval«. Skrbel bo za vzdrževanje stavb, pred vsako napovedano cerkveno vizitacijo bo za soglasje zaprosil vladarico oziroma Reprezentanco in komoro. Njenemu cesarsko-kraljevemu apostolskemu veličanstvu, svoji odvetnici in patroni (Vogt- und Lehens-Frauen), Werth obljublja, da ji bo zvest, pokoren in na voljo pri upravljanju župnije in beneficija tako v duhovnih kot v svetnih rečeh.

Prvi del inventarja vsebuje opis župnišča, seznam gospodarskih poslopij in popis pridvornih zemljišč. Župnišče je opisano kot zidano in skoraj povsem na novo zgrajeno, z dvema nadstropjema in »različnimi sobami«. Med gospodarskimi poslopji so našteti hlev za konje, hlev za govejo živino, mlatišče in lopa za seno. V nadaljevanju naletimo na pripombo, da so župnišče in sosednja poslopja v požaru 28. junija 1761 utrpeli zelo veliko škodo. Nekoliko obširnejši je popis župnijskih pridvornih ali dominikalnih zemljišč, v katerem so navedeni: velik kos (Stuck) travnikov in njiv, imenovan Nagobavize (ledinsko ime Gobavica za območje med Moravčami in Kokošnjami), kjer je mogoče nakositi blizu 50 peljajev sena in posejati žito v štirih dneh; travnik na »nekem drugem kraju, kjer je pred leti stal oštat«, ki se ga pokosi v enem dnevu in ki daje en peljaj sena in en peljaj otave; travnik pri kozolcu, za katerega je potreben poldrugi dan košnje; njiva zu Rosenbach, obdelana v dveh dneh; njiva »Za vrtom« (Sa Vertam), na kateri se poseje tri mernike žita; sadovnjak in ledena jama. Drugi del inventarja, ki je umeščen med urbar župnije in urbar beneficija na Drtiji, se nanaša na pomembnejše dokumente, shranjene v župnišču, in na premičnine. Med dokumenti kaže omeniti starejše inventarje in urbarje, razne deželnoknežje dekrete in listino iz leta 1500, s katero je Felicijan Pečaher (Petschacher) moravški župniji podaril hubo v Češnjicah. Krajši seznam inventariziranih premičnin izpostavlja veliko razstavljeno mizo s tepihom v obednici, z usnjem prevlečeno mizico (v isti sobi?), mizo v pristavnikovi sobi, pet dobrih usnjenih stolov, popolnoma novo posteljno ogrodje iz trdega lesa v sobi poleg knjižnice in zalogo skodel (Vorrath von Schindeln). Vrednost pohištva ni ocenjena. Da je seznam premičnin tako skop in da ne zajema, denimo, slik, knjig, bogoslužnih oblačil in drugih predmetov, ki jih bolj ali manj natančno popisuje velik del župnijskih inventarjev in urbarjev, je pač posledica omenjenega požara. V tem kontekstu na požar izrecno opozarja tudi notica k popisu premičnin v Inventarju in urbarju župnije Moravče iz leta 1783.

Lilijana Žnidaršič Golec