Z zakonom se popravlja neenotna praksa centrov za socialno delo, ki po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih niso enotno priznavali pravice do nadomestila za invalidnost v času rednega šolanja med 18. in 26. letom. Zakon je bil v Državnem zboru sprejet 15. 12. 2021 in začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu, to je 8. 1. 2022.

Do nadomestila za invalidnost so upravičene osebe:

• ki so vložile vlogo za nadomestilo za invalidnost po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih v času, ko so se redno šolale, v starosti med dopolnjenim 18. in 26. letom, vendar jim je bila izdana zavrnilna odločba z razlogom, da take osebe še ne morejo izpolnjevati pogojev za priznanje statusa invalida in posledično biti upravičene do nadomestila za invalidnost, saj pri njih še ni mogoče ugotoviti, da se z rednim šolanjem ne bodo usposobile za samostojno življenje in delo, ali
• ki vloge za nadomestilo za invalidnost v času rednega šolanja v starosti od 18 do 26 let niso vložile, pravico do nadomestila za invalidnost pa so pridobile takoj po zaključku rednega šolanja na podlagi odločbe centra za socialno delo, s čimer so dokazale, da se z rednim šolanjem niso usposobile za samostojno življenje in delo in se niso vključile na trg dela oziroma jim pridobljena izobrazba ni omogočila zaposlitve.  

Upravičenci bodo lahko vložili vlogo za uveljavitev pravice do izplačila neizplačanega nadomestila za invalidnost v šestih mesecih od uveljavitve zakona na centru za socialno delo. Po tem roku pravice do izplačila  neizplačanega nadomestila za invalidnost ne bo več mogoče uveljaviti.

Upravičencem bo za vsak mesec priznane pravice pripadal znesek nadomestila za invalidnost v višini 382,32 evrov. Izplačila nadomestil za invalidnost se po zakonu ne bodo štela v dohodek, ki se upošteva pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, izjema bo le pravica do izredne denarne pomoči. Prav tako izplačilo ne bo obdavčljiv dohodek, saj nadomestilo za invalidnost ne bo predmet dohodnine.