Pri tem je minister poudaril pomen slovenščine za ohranjanje narodne identitete in suverenosti naroda. Opozoril je, da je treba v zakonu brati tisto, kar ta v obrambo slovenščine omogoča, ne pa onemogoča. Ukrepati je treba na osnovi branja namere zakona, to je zaščita slovenskega jezika, zato je treba biti bolj strog pri zahtevah, kako se slovenski jezik uporablja. Ne moremo se strinjati s tem, da je Ministrstvo za kulturo zgolj tolmač zakona in ne stopi v obrambo slovenščine, temveč dopušča odprta vrata za prevlado in uveljavljanje praks, ki so nesprejemljive, čeprav doslednejši pristop v ničemer ne ogroža tistih deležnikov, ki v Sloveniji delujejo. Minister je izpostavil, da nas strah pred morebitnim sodnim sporom ne sme ustaviti v poslanstvu, da slovenščino zaščitimo, saj svoj jezik ščitijo tudi vse druge države.

Na osnovi stališča Ministrstva za kulturo so se sodelujoči dogovorili, da si bosta inšpektorata v prihodnje prizadevala, da v okviru obstoječe pravne podlage poskrbita za zaščito rabe slovenščine pri obravnavanih deležnikih in temu ustrezno zaostrita zahteve za izpolnjevanje pogojev, kakor to omogoča interpretativna širina Zakona o javni rabi slovenščine, četudi tvegamo sodno presojo. Na sestanku so se dotaknili tudi konkretnih problemov (Hotel InterContinental, slovenščina v e-napravah in avtomobilih, festival Novo mesto Short, potrdila o covidu-19 in drugi). Ker pri tem prihaja do različnih mnenj med ministrstvom in inšpektoratoma, so se dogovorili, da ministrstvo zagotovi tako mnenje, ki ne bo dopuščalo dvoumnih interpretacij Zakona o javni rabi slovenščine, in nato v primeru nejasnosti pripravi predlog sprememb zadevnega zakona.