Komisija za mednarodno sodelovanje

Komisija slovenske skupščine za mednarodno sodelovanje je pod vodstvom Matjaža Šinkovca 14. januarja znova dvakrat razpravljala o osnutkih memorandumov, torej o dvostranskem sporazumu Italije in Slovenije o pravicah slovenske manjšine v Italiji in tristranskem sporazumu Italije, Slovenije in Hrvaške o pravicah italijanske manjšine v Sloveniji in Hrvaški.

Povabljeni predstavniki skupnega zastopstva Slovencev v Italiji so ponovili negativno oceno dokumenta o Slovencih, češ da jih diskriminira. Na zasedanju so nastopili tudi predsednik predsedstva Kučan, predsednik parlamenta Bučar in predsednik vlade Peterle. Vsi trije so negativno ocenili tako dokumenta kakor neprikrito izsiljevanje italijanske strani s podpisom v zameno za priznanje Slovenije. Zunanje ministrstvo je zagovarjalo bolj pragmatično stališče.

Pogajanja v Gorici

Za poskus uskladitve različnih pogledov sta se v Gorici srečala zunanji minister Rupel in podtajnik na italijanskem zunanjem ministrstvu Claudio Vitalone. Tam pa je prišlo do presenečenja: Vitalone je umaknil svoje soglasje glede dvostranskega sporazuma in povabil Rupla, naj naslednji dan v Rimu skupaj s hrvaškim zunanjim ministrom Zvonimirjem Šeparovićem podpiše le tristranski sporazum. Ponovil je grožnjo, da ne bo ne italijanskega priznanja ne napovedanega obiska italijanskega predsednika Francesca Cossige 17. januarja v Sloveniji.

Končna negativna odločitev

V Ljubljani je nato zasedala vlada, ki je odklonila privolitev v neuravnotežena dokumenta. Nazadnje je parlamentarna komisija znova zavrnila sporazuma. Vnela se je razprava, ali naj gre minister Rupel kljub temu v Rim in obrazloži slovenska stališča. »Tega nisem hotel,« je pozneje zapisal v svojih spominih. »Rekel sem: ali grem v Rim in podpišem ali sploh ne grem. Povedal sem, da v prid podpisu govori nevarnost, da nas Italija ne bi priznala in da bi obremenili odnose z njo na samem začetku. V nasprotnem primeru bomo videti zelo korajžni, za Slovence v Italiji pa tudi ničesar dobrega ne bomo naredili.«

Na Peterletov predlog pa je Rupel poslal pismo De Michelisu in mu sporočil, da Slovenija ne bo podpisala sporazuma, da pa bo vendar glede italijanske manjšine ravnala, kot da bi ga.

Naslednji dan sta hrvaški in italijanski zunanji minister podpisala »tristranski« sporazum, Italija pa je z drugimi članicami ES priznala Slovenijo. 17. januarja je na obisk v Slovenijo prišel predsednik Cossiga.

Zaščitni zakon za Slovence je italijanski parlament izglasoval 14. februarja 2001.

Strankarske zdrahe

Ko človek prebira kronike dogodkov in spomine njihovih udeležencev, mora ugotoviti, da je na različna stališča v mnogočem vplivalo razgreto ozračje po propadu Demosa. Vse  komponente slovenske manjšine v Italiji so pozdravile sklepe slovenskih oblasti in obsodili ozkosrčno zadržanje italijanske diplomacije. Slovenski zunanji minister pa je še leto po dogodkih v svojih spominih vse skupaj pripisoval strankarskim intrigam: »De Michelis mi je rekel po telefonu, da sva obadva padla v demokrščanske intrige: da italijanski demokristjani igrajo proti njemu, Peterle pa proti meni. (...) Kolikor vem, so se v zakulisju sestajali Peterle in nekateri predstavniki slovenske skupnosti iz Trsta.«

Avtor: Ivo Jevnikar

Viri in literatura:

• Delo, 15. 1. 1992.
• Dnevnik, 15. 1. 1992.
• Slovenec, 15. 1. 1992.
• Novi list, 16. 1. 1992.
• Katoliški glas, 16. 1. 1992.
• Rupel, Dimitrij. Skrivnost države. str. 240–241.

Urad vlade za komuniciranje dovoli objavo članka na drugih spletnih straneh pod pogoji:

• Besedilo je avtorsko delo ter mora biti objavljeno nespremenjeno in v celoti.
• Ustrezna navedba vira: gov.si/slovenija30.