V treh desetletjih so odnosi med državama postali zelo razvejani in vsestranski. Od prvotnega vzpostavljanja dobrososedskih odnosov ozemeljsko-povezanih držav, ki ju je družila skupna zgodovina in kjer sta v jedru prizadevanj bili zaščiti slovenske in italijanske manjšine, se je krepitev povezovanja razvijala na več temeljnih področjih, ki danes tvorijo osnovne okvire bilateralnega in regionalnega sodelovanja, tj.: gospodarstvo, turizem, promet oz. infrastruktura, energetika, okolje in kmetijstvo, znanstveno raziskovanje in visoko šolstvo, inovacije, civilna zaščita, socialne politike, zdravje, kultura, izobraževanje in tudi zaščita manjšin.

Stiki med državama so potekali na vseh nivojih in postajali so vse bolj strukturirani, ne samo v dvostranskih formatih, temveč tudi v številnih multilateralnih okoljih. Mejnikov je bilo več. Med najpomembnejše lahko štejemo: vzpostavitev Koordinacijskega odbora ministrov med Slovenijo in Italijo in Skupnega odbora Slovenija – Furlanija-Julijska krajina, ki sta okrepili dvostransko sektorsko sodelovanje. Vstop Slovenije v najpomembnejše multilateralne organizacije, npr. OZN, Svet Evrope, OVSE ter OECD, ter vstop Slovenije v regionalne organizacije v neposredni soseščini, še posebej na območju Alp in Jadranskega morja, je predstavljal pomemben kvaliteten preboj in vzpostavitev možnosti zasledovanja skupnih ciljev v mednarodni skupnosti.

Največji korak naprej pa je gotovo predstavljala možnost nadgradnje odnosov po vstopu Slovenije v EU in NATO, kar je državama omogočilo ne samo sooblikovanje politike EU v okviru evropskih institucij temveč tudi krepitev sodelovanja na področju varnosti in obrambe.

Posebno noto h kvaliteti sodelovanja in ohranjanja kulturne dediščine je dal sprejem zakona za celovito zaščito slovenske manjšine v Italiji. Manjšini sta vedno bili živi most med državama in narodoma. Tri desetletja so prinesla visoko zaščito manjšinskih pravic, ki jih italijanska narodna skupnost uživa v Sloveniji, ter pomemben napredek pri udejanjanju zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji.

K preseganju zgodovinskih delitev in spravi so prispevala tudi pogosta srečanja predsednikov Mattarelle in Pahorja, ki sta bridke zgodovinske izkušnje trpljenja Slovencev v Italiji in prebivalstva ob meji postavila na nove temelje. Ne s pozabljanjem ali zanikanjem preteklosti, pač pa s sočutjem za vse zlo, ki se je obema narodoma zgodilo zaradi totalitarnih režimov preteklega stoletja, tudi ko sta se z roko v roki poklonila bazoviškim junakom in žrtvam fojb.

Danes, po 30. letih, Slovenija in Italija delujeta v enotnem evropskem prostoru, istem gospodarskem in monetarnem sistemu, ki ima pomembno nadgradnjo tudi na področju pravosodja, notranjih zadev, ter v okviru severno-atlantskega zavezništva tudi na področju varnosti in obrambe. Kvaliteta življenja v obmejnem prostoru je visoka. Državi sta evropsko in transatlantsko usmerjeni, druži ju udejanjanje skupnih zavez in zasledovanje ciljev na področjih zdravja, zelenega in digitalnega prehoda, soočanja s podnebnimi spremembami, trajnostnega razvoja prometa in energije ter tudi skupnega upravljanja migracij. Prostora za skupna prizadevanja je veliko. Zaščita manjšin bo vedno ostajala rdeča nit prizadevanj, veselimo se tudi sodelovanja na področju izobraževanja, kulture in umetnosti, nenazadnje tudi s projektom Evropske prestolnice kulture v letu 2025.

Naj bo geografska bližina še naprej tudi bližina vrednot. Bogata dediščina identitet, kultur in zgodovine pa naj ob dosežkih zadnjih tridesetih let služi kakovostni prihodnosti generacij, ki bodo v ta prostor prišle za nami.