Prva radijska postaja na Slovenskem v prostorih Prosvetne zveze v Ljubljani

Radio je poceni in priljubljen medij in ena največjih tehnoloških iznajdb. Njegov izum, ki sega v konec 19. stoletja, je v komunikacijskem smislu pomenil tehnološki preskok in novo obliko komuniciranja, ki je spremenila podobo sveta in močno vplivala na življenja ljudi. Radio lahko doseže najbolj oddaljena območja in najbolj marginalizirane ljudi, oddaja tudi, ko drugi mediji odpovedo, v sili ali po naravni nesreči. Zato je Unesco 13. februar, dan, ko je leta 1946 začel oddajati Radio UN, razglasil za svetovni dan radia.

Za očeta slovenskega radia velja inženir Marij Osana, vodilni strokovnjak za telegrafijo in telefonijo v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Jugoslaviji, ki je leta 1924 izdelal prvi radijski oddajnik. 8. maja 1925 je z radioamaterji iz Ljubljane prenašal program, ki so ga lahko slišali na Bledu, 26. januarja 1926 pa organiziral prvi radijski prenos koncerta Glasbene matice. Bil je med drugim tudi član Prosvetne zveze v Ljubljani, katoliškega združenja, ki je delovalo na splošno izobraževalnem in kulturnem področju. Prosvetna zveza v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1923 kot naslednica Slovenske socialno-krščanske zveze na Kranjskem. Njeno delovanje je temeljilo na odsekih (glasbeni, dramski, telovadni, odsek za strokovni pouk), ki so za svoje člane prirejali predavanja, tečaje, seminarje, kino predstave, razstave in zabavne prireditve z namenom dviga splošne izobrazbe in omike. V okviru Prosvetne zveze so delovali Pevska zveza, protialkoholno gibanje Sveta vojska, Ljudski oder, Slovenska krščanska ženska zveza in narodnoobrambno društvo Slovenska straža. Ustanovila je tudi največjo splošno (ljudsko) knjižnico v Ljubljani, ki je premogla 12.800 knjig različne vsebine. Leta 1929 je bilo v Prosvetno zvezo vključenih 232 prosvetnih in izobraževalnih društev s 15.000 člani.

V fondu Prosvetne zveze v Ljubljani se je ohranilo več zvezkov kronik tega društva od leta 1922 do 1938, v katere so zapisovali vse pomembnejše dogodke v delovanju zveze (zapisnike občnih zborov in poročila o delovanju zveze in odsekov), lepili časopisne izrezke o pomembnejših dogodkih, fotografije z ekskurzij, strokovnih srečanj, tečajev, prireditev in proslav. V kroniki Prosvetne zveze od 1922 do 1930 sta se tako ohranili dve fotografiji prostorov prve slovenske radijske postaje, seznam udeležencev na njeni slovesni otvoritvi ter časopisni izrezki govorov podpredsednika Lovra Sušnika in slavnostnega govornika Frana Saleškega Finžgarja.

Od leta 1925 je v okviru Prosvetne zveze deloval radijski odsek. Vodilna sila je bil inženir Marij Osana; njegovi poskusi z radijskim oddajanjem so kmalu pripeljali do začetka delovanja prve radijske postaje na Slovenskem, Radia Ljubljana. Najprej je bilo potrebno postaviti radijski oddajnik. Lokacijo za oddajnik v bližini Domžal je Osana določil po večletnih poskusih in meritvah. Dogovor o postavitvi oddajnika med Direkcijo pošte in telegrafa, občino Domžale in lastniki zemljišč je bil dosežen 21. avgusta 1927. Občina Domžale se je z gradnjo oddajnika strinjala brez dodatnih zahtev, z lastniki zemljišč pa so se uspeli dogovoriti za letno odškodnino pridelka na odstopljenem svetu, odškodnino za morebitne poškodbe pridelka in neokrnjeno pravico do namakanja zemljišč. Oddajnik, ki je oddajal na valovni dolžini 566 metrov z močjo 2,5 kW, je začel poskusno obratovati 1. septembra 1928.

Uradna slovesnost ob začetku oddajanja Radia Ljubljana pa je bila v Unionski dvorani v Ljubljani 28. oktobra 1928, na predvečer desete obletnice razpada Avstro-Ogrske. Slovesnosti so se udeležili najvidnejši predstavniki tedanjega političnega, kulturnega, verskega, vojaškega in gospodarskega življenja: ljubljanski in mariborski veliki župan, ljubljanska župan in podžupan, pet tujih konzulov, ljubljanski knezoškof, rektor ljubljanske univerze, ravnatelja Drame in Opere, predsednik Glasbene matice, predstavniki društev in združenj, vojske, bank in posojilnic ter gospodarstveniki. Radijsko postajo je v imenu ministra za pošto slovesno odprl odposlanec kraljeve vlade Žika Pavlović, za kulturni program pa je na prireditvi poskrbela Pevska zveza. Slovesni govornik na otvoritvi je bil Fran Saleški Finžgar, ki je v svojem govoru povezal prve slovenske pisane besede v Brižinskih spomenikih, prve slovenske tiskane knjige Primoža Trubarja in novo pridobitev, radijsko postajo, s katero bo slovenska beseda poletela preko vseh meja. Navdušenje nad radijsko postajo je bilo splošno, čeprav se je Prosvetna zveza po besedah predsednika dr. Jakoba Mohoriča s postavitvijo radijske postaje finančno precej izčrpala.

V začetku oddajanja je imel Radio Ljubljana 3606 naročnikov, do leta 1928 je njihovo število zraslo na 16.514. Programska zasnova radia je temeljila na predvajanju glasbe (gramofonske plošče in tonfilmi, opere in operete, resna glasba, narodna in plesna glasba), sledili so tako imenovani specialni prenosi in aktualnosti (novice), poučna predavanja, drame, komedije, recitacije in proza, socialna predavanja, tečaji tujih jezikov, trgovske vesti, maše, otroške in ženske ure, telovadba, šolske ure in meteorološke vesti. Leta 1937 je Radio Ljubljana predvajal skupaj 2856 ur radijskega programa.

In čeprav se je radio kot medij v tehnološkem in vsebinskem smislu v stotih letih zelo spremenil, je njegov osnovni cilj ostal nespremenjen: zabavati in informirati poslušalce.

Danijela Juričić Čargo