Na prireditvi je bila predstavljena najnovejša in najpomembnejša knjiga o Jurčiču, ki je nastala v Jurčičevem letu, z naslovom "Josip Jurčič: pripovednik svojega in našega časa", literarnozgodovinska monografija dr. Urške Perenič. Poleg nje so na literarnem večeru sodelovali mladi moderatorji in njihova mentorica Bernarda Žarn, glasbenika Matevž Kavšek in Dominik Kastelic ter ustvarjalci Jurčičevega leta.

Predsednik vlade je v govoru poudaril pomen in delo pisatelja in časnikarja Josipa Jurčiča. Najprej je čestital vsem, ki so s številnimi dogodki obogatili Jurčičevo leto.

V nadaljevanju govora je dejal, da smo Slovenci v narodnem razvoju premogli mnoga imena, ki so s svojim delom zaznamovala čas, v katerem so živela: "Številna imena smo poznali vseskozi, številna pa so bila nekoliko na obrobju." Ob tem je poudaril, da Josip Jurčič v teh krajih ni bil odmaknjen, drugod po Sloveniji pa v zavesti Slovencev ni zasedal tistega mesta, ki si ga zasluži. "Josip Jurčič je bil izjemna osebnost. Bil je tudi narodni buditelj, časnikar, urednik, svetovljan, nekdo, ki je nabiral izkušnje od Muljave do Dunaja in je te izkušnje prelival tudi v prakso. Čas, v katerem je živel in deloval, je bil poseben čas, čas narodnega prebujenja. Jurčič je razumel, da je za narodovo prebujenje potrebna kulturna prenova, kar je prisotno v vseh njegovih delih. S svojimi somišljeniki je pomembno prispeval k povečanju fonda tiskane besede v slovenskem jeziku." Ob tem je predsednik vlade navedel Jurčičevo misel: "Kjer ljudje berejo in vedo, zakaj gre, tam so trdni. Kjer manjka zavednosti, tam ni gotovosti in tam je sleparjem in tujcem vedno hvaležno polje." Kot je dejal predsednik vlade, je Jurčič razumel, da je za dvig narodove omike nujno imeti medij in da je treba izdajati časopis. "Slovenci smo sicer imeli nekaj časnikov, vendar niso v celoti zadovoljili potreb mlajše generacije, ki so se takrat imenovali mladoslovenci." V govoru je predstavil poklicno pot Josipa Jurčiča. "Postal je pomočnik urednika Slovenskega naroda, ki je začel izhajati leta 1868 v Mariboru trikrat na teden, kar za urednika pomeni veliko naporov in truda. Ta časopis je izpostavil željo, da se vsi Slovenci združijo v eno upravno enoto, da naj ima slovenski jezik enakopravni status v javnosti, vključno v šolah in uradih. Čez štiri leta so sedež časopisa prenesli v Ljubljano. Od leta 1873 je začel izhajati kot dnevnik, kar je v tistih časih pomenilo garanje. Jurčič je v težkih pogojih časopis urejal vse do svoje prezgodnje smrti. Takrat smo Slovenci vsaj do neke mere konkurirali Nemcem, ki so imeli takrat v naših krajih neprimerno bolj razvito medijsko mrežo in so dominirali tudi v kulturnem in gospodarskem življenju."

Predsednik vlade je v govoru dejal, da je Jurčič takrat razumel, da tudi k nam prihaja modernizacija političnega življenja. To je bil čas, ko so politična gibanja dejansko postajala stranke v modernem pomenu besede, z demokracijo, ki se je razvijala, z volitvami, ki so se odvijale: "Vedel je, da politična doktrina, ki jo je zagovarjal in ki temelji na svobodi posameznika in naroda, mora imeti tudi močno medijsko podporo. Slovenski narod je bil medij, ki je vse tja do druge svetovne vojne, ko je časopis ugasnil, predstavljal to medijsko podporo z mišljenjem, ki je v ospredje postavljalo svobodo človeka in tudi naroda." Ob tem je spomnil tudi na Levstika: "Jurčič je z Levstikom in drugimi somišljeniki izvirni začetnik zgodnjega slovenskega klasičnega liberalizma. Ob koncu 19. stoletja so se tako oblikovali trije tipični politični bloki: liberalni, katoliški in socialdemokratski. Vsi imajo pomembno mesto pri razvoju slovenskega naroda in klasične slovenske demokracije. Če ta tok ne bi bil prekinjen med drugo svetovno vojno in kasneje v partijskem sistemu, potem bi bila Slovenija danes bistveno bolj cvetoča demokracija, tipa, kot ga poznamo ponekod v Zahodni Evropi. Jurčič ni samo pisal, ni bil samo nekdo, ki je verjel, da nekaj zapiše in je svoje opravil." Ob tem je navedel Jurčičevo misel, ki si jo, kot je dejal, velja tudi danes ponavljati: "Samo ideje … nas ne bodo rešile, nego nas reši edino delo …"   

V govoru je predsednik vlade dejal tudi, da je Jurčičev repertoar zelo obsežen, njegov politični profil pa krasijo načela svobode in blaginje, to je nekaj, kar bi moralo prevladovati v celotnem političnem in nacionalnem prostoru, če si želimo normalnega življenja, normalen razvoj in zagotovljene temeljne pravice in svoboščine. Predsednik vlade je v govoru spomnil tudi na brutalno vojno v Ukrajini, na eskalacijo nasilja nad samostojno državo, nebrzdano teptanje svobode in miru: "Ob tem se je treba ponovno spomniti nekaterih besed, med drugim tudi besed Josipa Jurčiča: samo oni narod, ki je sam gospod na svoji zemlji, lahko pride do blagostanja." Predsednik vlade je govor zaključil z besedami, da je to stavek, ki ima v teh časih še dodatno težo, in da je leto 2021 Jurčiča postavilo na tisto mesto, ki mu pripada. "Bil je prvi na mnogih področjih, ta njegova narodnobuditeljska vloga, ki je bila mnogo let zakrita, je prišla na dan in prav je, da se je zavedamo in jo dodatno podčrtavamo v slovenskem literarnem in političnem prostoru."

Predsednik vlade Janez Janša se je ob koncu govora zahvalil še Občini Ivančna Gorica in Ministrstvu za kulturo.