Piran, biser Slovenskega primorja

Odločitev, da za arhivalijo meseca aprila 2022 izberemo barvni film »Piran, biser Slovenskega primorja« iz leta 1965, je bila premišljena. Leto 2022 je razglašeno za Tartinijevo leto, v spomin na 330. obletnico njegovega rojstva. Kot poznavalci filmskega arhivskega gradiva smo zaznali, da lahko ob tem filmu povežemo več oseb in elementov. Film prikazuje rojstno mesto Giuseppeja Tartinija kot realno sliko in ni narejen, kot bi morda pričakovali, kot klasična turistična razglednica. Nosilna in edina glasba v filmu je Tartinijeva najslavnejša skladba, violinska sonata Vražji trilček, ki jo je zaigral eden najboljših tedanjih violinistov David Ojstrah. Pri tem filmu pa je mogoče najpomembnejše, da ga je kot svoj zadnji film v Sloveniji ustvaril František Čap, znameniti češki režiser, avtor vsem poznanih slovenskih celovečernih filmov Vesna, Ne čakaj na maj, Trenutki odločitve in Naš avto, ki je zadnja leta življenja preživel prav v Piranu. Umrl je pred petdesetimi leti, kljub, ali predvsem zaradi svojih uspešnic odrinjen iz slovenskega filmskega življenja. Ob koncu je bil siromak, skoraj brez sredstev za preživetje. Pokopan je na piranskem pokopališču in po njem se imenuje tudi eden od prehodov v starem mestnem jedru, kjer so ob poimenovanju leta 2005, ob stoletnici slovenskega filma, odkrili njegovo spominsko ploščo.

V filmu Piran je Čapu uspel preplet glasbene čustvenosti, razgibane strukture mediteranskega prostora, odbleska življenja v mestu in simbolnosti hrepenenja, odhajanja, slovesa.

Film se začne zelo klasično, s staro oljno sliko vedute mesta, pristaniščem in cerkvijo na vrhu, z ladjami ter skicami Pirana iz različnih obdobij in pogledov, vse do slike mestnih vrat. Tu se s kamero preseli v sodobnost istega mesta, kjer je razlika le ta, da je ob mestnih vratih še jata golobov.

Osnova varnosti v preteklosti je bilo mestno obzidje z značilnimi braniki na vrhu, ki ga film prikaže v vsej veličini, hkrati pa se posveti tudi podrobnostim.

Tretji sklop filma je posvečen arhitekturi, začenši s kamnitimi grbi piranskih plemiških družin na pročeljih njihovih palač, kjer pokaže raznobarvno zunanjost, hkrati s prefinjenimi detajli kamnitih okenskih okvirov, balkonov in stebrišč. Od palač se slika preseli na stavbe tik ob morski obali, na stik z morjem, kjer se hiše ogledujejo v morski gladini. Kamera nato »potuje« po ozkih kamnitih ulicah in prehodih, se povzpne v višino, nad značilne strehe, do glavnega trga, kjer stoji veličasten spomenik največjega Pirančana, Giuseppeja Tartinija. S sliko celote in detajlov da kipu poetičnost in ga s prizorom igranja violine, stika roke in glasbila, postavi v pravi kontekst.

Zadnji del filma je namenjen življenju. Izhajajoč iz potez kamnitih kipov na fasadah in mestnih spomenikov poda obraze sodobnih prebivalcev mesta od odraslega moškega do otrok, ki se igrajo na trgu ob vodnjaku, rišejo po tleh in se veselo zapodijo za žogo na obalo, kjer slikarji ob morju, v mandraču v bleščeči sončni svetlobi slikajo mesto, domačin se z vpreženim osličkom prebija med avtomobili, ženice prodajajo ribe, ribiči krpajo mreže in popravljajo svoje barke. Bliža se čas slovesa. Potniki se vkrcajo na ladjo, prijatelji na obali jim mahajo v slovo, starejši sedijo na klopeh ob obali in mirno uživajo v preostanku časa, ladja pa se oddaljuje, reže valove, mesto se čedalje bolj odmika in postaja manjše, vse manjše, kot slika iz starih časov na začetku filma.

Lojz Tršan