V iskanju pilota ameriškega lovca P-38 Martina F. O'Callaghana

Šestega aprila 2022 sta predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in veleposlanica Združenih držav Amerike v Sloveniji Jamie Lindler Harpootlian svečano obeležila Dan slovensko-ameriškega prijateljstva ter hkrati 30. obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov med državama. Za Dan slovensko-ameriškega prijateljstva je bil izbran datum tragičnega dogodka, ko je 19. marca 1944 v okolici Polzele strmoglavila ameriška »leteča trdnjava« oz. bombnik B-17. Tistega dne je letalo z imenom »Temne oči« (angleško dark eyes), skupaj s 34 ostalimi, drvel v bombni napad na tovarno v avstrijskem mestu Steyr. Do cilja bombnik ni prispel, saj je bil nad Celjem sestreljen, letalo pa je padlo na območje ob vznožju gore Oljke. Osem od desetih članov posadke je pri tem umrlo. Umrle člane posadke so pokopali na pokopališču v Andražu nad Polzelo. Že leto po vojni so jih prekopali, leta 2014 pa na pokopališču postavili spominsko obeležje.

Med drugo svetovno vojno je na našem območju delovalo večje število letalskih formacij, zlasti 15. ameriške zračne armade, ustanovljene 1. decembra 1943. Po zasedbi Sicilije in južnega dela Italije so zavezniške letalske sile, iz Foggie in bližnjih letališč, že lahko dosegale in napadale tudi cilje v Franciji, Italiji, Jugoslaviji, Grčiji, Bolgariji, Romuniji in v samem nemškem rajhu, vključno z Avstrijo in Čehoslovaško. Del tovrstnih operacij, predvsem bombnikov »letečih trdnjav« B-17 in Liberator B-24, je potekal preko slovenskega zračnega prostora. Slovensko ozemlje je, zlasti po vzpostavitvi zavezniških misij po juniju 1943, ko je v glavni štab slovenskih partizanov prispela delegacija z majorjem Williamom Jonesom, postalo ključnega pomena pri reševanju ponesrečenih zavezniških letalcev.

Povečana zavezniška zračna aktivnost je povzročila tudi večje število sestreljenih ali drugače ponesrečenih letal. Če si ogledamo samo tokratno arhivalijo meseca – dopis Službe za registracijo ameriških grobov s sedežem v Beogradu z dne 5. decembra 1946 – naj bi po takratnih podatkih na območju slovenskega ozemlja »izginilo« okoli 500 letal. Kasnejše številke so sicer nekoliko nižje. Matija Žgajnar v knjigi Zlomljena krila navaja, da naj bi bilo, po sicer nepopolnih seznamih, na območju takratne Jugoslavije sestreljenih najmanj 1050 ameriških letal, od tega na slovenskem ozemlju okoli 244. 806 letalcev naj bi se pri tem rešilo, predvsem s pomočjo partizanov in zavezniških misij, 391 pa naj bi se pri tem smrtno ponesrečilo.

V okviru problematike ponesrečenih letalcev in njihovega reševanja je bilo nekoliko manj pozornosti posvečeno vprašanjem pokopov in kasnejših prekopov grobov padlih letalcev. Po podatkih Službe za registracijo ameriških grobov je bilo samo v obdobju do konca leta 1946 prekopanih že preko 100 zavezniških letalcev, bodisi v rojstne kraje ali skupna vojaška grobišča. S problematiko prekopov padlih so se oblasti sicer začele ukvarjati že med vojno, mnogo intenzivneje pa po njenem koncu. Za organizacijo prekopov je bil pristojen Federalni odbor za organizacijo prenosa padlih borcev za Slovenijo, organiziran pri Ministrstvu za notranje zadeve, in mreža njemu podrejenih okrožnih, okrajnih in drugih odborov. Poleg prekopov domačih borcev so se tovrstni odbori ukvarjali tudi s problematiko prekopov tujih, na naših tleh pokopanih vojakov. Že v ustanovni okrožnici federalnega odbora z dne 24. novembra 1945 je bilo vsem okrožnim odborom Osvobodilne fronte in narodno-osvobodilnim odborom sporočeno, da bodo britanske in ameriške oblasti poslale v Jugoslavijo posebne komisije za zapisovanje in osredotočenje grobov zavezniških vojakov in letalcev. V zvezi s tem so bili odbori zadolženi, da pošiljajo čim podrobnejše podatke o lokacijah grobov in da morajo »… grobove zavezniških vojakov in letalcev ograditi in lepo okrasiti«. Ponovni poziv je, bodisi zaradi prepočasnega sporočanja podatkov bodisi zaradi pritiska Službe za registracijo ameriških grobov, federalni odbor naslovil 26. januarja 1947. V njem je odbore ponovno pozval glede podatkov o ponesrečenih letalih in letalcih, s pomočjo katerih bi lahko ugotovili identiteto posameznih oseb ali letal.

V fondu SI AS 281, Federalni odbor za organizacijo prenosa padlih borcev za Slovenijo, ki ga hranimo v Arhivu RS, se je ohranilo več deset zadev s poizvedovalnimi dopisi, poročili o grobovih letalcev in morebitnih izvedenih prekopih. Iz dokumentacije lahko ugotavljamo, da so bili nekateri primeri identifikacije lažje rešljivi, spet drugi so zahtevali obsežnejše in dlje časa trajajoče preiskave. V tokratni arhivaliji meseca lahko beremo primer zagonetnega iskanja pilota Martina F. O'Callaghana, rojenega 23. julija 1922 v Memphisu v ameriški zvezni državi Tennessee.

V ganljivem dopisu matere pilota, ki ga je 22. februarja 1946 naslovila na šefa policije v Mariboru, lahko beremo, da je bil njen sin, poročnik Martin F. O'Callaghan, pilot letala Lockheed P-38 Lightning, sestreljen 14. februarja 1945 približno šest milj južno od Maribora. Po njenih informacijah naj bi ob tem brezžično javil, da bo izskočil, nato pa naj bi se za njim izgubila vsaka sled. Ob tem doda: »Pripovedovali so mi, da je ta dežela zelo hribovita in da je težko najti pot v takem slučaju. Radi tega Vam pišem, da vidim, če mi lahko pomagate najti mojega sina.« V nadaljevanju ga opiše v velikosti šestih čevljev in treh inčev, teže okoli 165 liber ter rjavih las in sivih oči.

Jože Pirc, šef Odseka za notranje zadeve za mesto Maribor, ji je nato 30. maja 1946 v dopisu odgovoril, da naj bi bilo tistega dne res sestreljeno letalo približno deset kilometrov južno od Maribora. Iz njega naj bi izskočili padalci in eden od njih naj bi bil njen sin. Pristal naj bi s padalom v bližini vasi Vurberk ter se zatekel k domačinu, ki ga je nameraval predati partizanom. Padec letala pa so videli tudi pripadniki Gestapa in Mihajlovićevi četniki. Pilota naj bi izsledili, slekli do golega, ustrelili in pokopali v grabnu ob cesti. Glede na poročilo naj bi partizani letalca nato pokopali na pokopališču v Vurberku, »… z dostojanstvom, katerega je zaslužil kot zavezniški oficir«. Po opisu sodeč je šlo za letalca visokega med 190 in 193 centimetri, močnih kosti in rjavih oziroma rdečih las. Nato so mater še pozvali, naj posreduje sliko sina v uniformi, da bi ga lahko kmet prepoznal. Iz istega letala naj bi izskočil še Melvin Millbright, ki je bil rešen in vrnjen v svojo domovino. Dopisu je bilo priloženih šest fotografij s kraja ustrelitve in pokopa, ki pa se žal niso ohranile.

Žgajnar navaja nekoliko drugačno verzijo dogodka. Iz vprašalnika za matično knjigo (nemško Fragebogen zum Sterbebuch) je razvidno, da naj bi se ime ameriškega pilota nahajalo v mrliški knjigi župnije Cirkovce pod številko 18/45 in da je bil ta ubit v boju z nemško protiletalsko obrambo 14. februarja 1945 ob 15.25. Za njegov pokop naj bi takrat poskrbela krajevna žandarmerijska postaja, in sicer na pokopališču v Cirkovcah. Deloma to zgodbo potrjuje tudi pričevanje terenskega aktivista OF Zvonka Sagadina, ki pravi, da je opazoval dogajanje s Ptujske Gore in videl, kako so odskakovali letalci iz gorečega ameriškega letala. Videl je, da se je enemu padalo zataknilo ter da je padel na tla skupaj z letalom in se ubil. Ker je to bilo lovsko letalo Lockheed P-38 Lightning, sta bila po njegovem mnenju v njem verjetno dva letalca. O usodi drugega letalca doda, da naj bi se ta po kurirskih zvezah rešil v Belo krajino.

Nejasnost glede identitete umrlega pilota očitno ni bila razrešena tudi še 5. decembra 1946, saj je Služba za registracijo ameriških grobov v dopisu povpraševala, na kakšni osnovi je bila ugotovljena identiteta Martina O'Callaghana. Kakorkoli že, raziskava Agencije za preiskovanje pogrešanih ali umrlih ameriških vojakov, ki deluje pri Ministrstvu za obrambo Združenih držav Amerike, prav tako pritrjuje verziji, da naj bi bil Martin F. O'Callaghan ubit 14. februarja 1945, kot vzrok smrti pa navaja, da naj bi pilot umrl ob vžigu po sestrelitvi letala. V dokumentu Seznam ponesrečenih letal na območju LR Slovenije lahko nato beremo, da je bil grob ameriškega vojaka v Cirkovcah prekopan junija 1947, grob v Vurberku pa oktobra 1946 s pripisom, da v njem počivajo posmrtni ostanki dveh pilotov ponesrečenih 10. maja 1944, s čimer teza o pokopu O'Callaghana v Vurberku ne vzdrži. Po vsej verjetnosti so bili, tako kot mnogi drugi ameriški vojaki, posmrtni ostanki O'Callaghana sprva prekopani s pokopališča v Cirkovcah v skupno grobišče v Beogradu in nato leta 1950 v skupno ameriško grobišče v Impruneti blizu Firenc. Od tam naj bi pred kratkim, 24. aprila 2018, posmrtne ostanke prenesli v domači Memphis oz. v rojstnem kraju postavili samostojno obeležje. Kaj je ob takšni tragediji, in predvsem ob pomanjkanju jasnih informacij, čutila mati ponesrečenega pilota, si lahko le predstavljamo.

Žiga Koncilija