Pred kratkim je bilo v Ustavo Republike Slovenije zapisano, da ima vsakdo pravico do pitne vode, da so vodni viri javno dobro v upravljanju države, da služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev ter da v tem delu niso tržno blago. Zapisali so tudi, da oskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev zagotavlja država preko samoupravnih lokalnih skupnosti neposredno in neprofitno.

Občina mora za rabo vode za oskrbo s pitno vodo pridobiti vodno pravico ter zagotoviti, da se oskrbo s pitno vodo izvaja kot gospodarsko javno službo. Zagotoviti mora upravljavca javnega vodovoda ter da so objekti in naprave, potrebni za izvajanje javnih služb, infrastruktura lokalnega pomena. Na ta način država zagotavlja tudi primerno količinsko oskrbo in kakovost pitne vode.

Občine so torej dolžne vsem občanom zagotoviti enakopravno pravico do zdrave pitne vode, a tudi v današnjih časih to ni povsem samoumevno. Res je, da Uredba o oskrbi s pitno vodo dopušča tudi oskrbo z vodo iz lastnega vodnega vira ali, še pogosteje, iz zasebnega vodovoda, a določa tudi, da mora biti območje poselitve s 50 ali več prebivalci s stalnim prebivališčem in gostoto poselitve večjo od 5 prebivalcev na hektar biti opremljeno z javnim vodovodom. V Sloveniji je še kar nekaj krajev, ki bi jim, glede na poseljenost, vodo morale zagotavljati občine, a se z njo oskrbujejo sami, iz svojih vodnih virov. Po podatkih Zdravstvenega inšpektorata voda iz lastnih vodnih virov pogosto ni ustrezne kakovosti. Ker ti vodni viri običajno nimajo upravljavca, Zdravstveni inšpektorat nima zavezanca, kateremu bi lahko odredil ukrep. Lahko pa o tem obvesti Inšpektorat za okolje in prostor, ki občini odredi, da tudi tem krajem zagotovi, da se oskrba s pitno vodo izvaja kot gospodarska javna služba.

Tako je bilo tudi v zadevi, ki jo opisujemo v nadaljevanju.

Na podlagi informacije Zdravstvenega inšpektorata je inšpektorica Inšpektorata za okolje in prostor po uradni dolžnosti uvedla inšpekcijski postopek. Ugotovila je, da gre za območje, ki je bilo v preteklosti območje posameznih vikendov in kmetij, v zadnjih letih pa je število naseljencev zelo poraslo, tako, da kar nekajkrat presega število, ki se še lahko oskrbuje iz zasebnega vodovoda. V inšpekcijskem nadzoru, je bilo ugotovljeno, da se prebivalci zaselkov oskrbujejo z vodo sporne kakovosti iz  treh vodnih virov, za katere nimajo vodnega dovoljenja. Po razgovoru s prebivalci je inšpektorica ugotovila, da si večina želi urediti dostop do pitne vode. Peščica pa se je, kljub informaciji Zdravstvenega inšpektorata, da voda, s katero se oskrbujejo ni pitna, temu zoperstavila. Vodovodnega sistema niso želeli predati v upravljanje občini. Njihovo stališče je bilo, da so vodovod sami zgradili in da je voda njihova. »To je naša voda«, so pojasnjevali.

Ker občina, v nasprotju z določili 149. člena Zakona o varstvu okolja ZVO-1 ter 4., 9. in 8. člen Uredbe o oskrbi s pitno vodo, ni zagotavlja obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja oskrbe s pitno vodo na celotnem območju občine, je postala zavezanka v inšpekcijskem nadzoru. Za odpravo ugotovljene neskladnosti s predpisi in zagotovitev enega od ciljev varstva okolja, ki so v pristojnosti države ji je bilo z odločbo odrejeno, da mora v roku 6 mesecev po vročitvi odločbe, zagotoviti obvezno občinsko gospodarsko javno službo varstva okolja oskrbe s pitno vodo tudi na tem območju občine.

Po dobrem letu od uvedbe inšpekcijskega postopka je občina pridobila vodno dovoljenje za rabo vode za oskrbo s pitno vodo na območju, kjer prej dostop do pitne ni bil zagotovljen z javnim vodovodom. Tristotim ljudem je končno pritekla iz pip pitna voda ustrezne kakovosti.