Varnost hrane je potrošnikom zagotovljena skozi celovit sistem nadzora in sprejetih ukrepov. Z globalizacijo se tudi distribucijske poti v živilski dejavnosti spreminjajo - širijo in daljšajo. S tem se veča tudi verjetnost za pojav tveganj. 

Za varovanje zdravja ljudi so sprejeti ukrepi, ki zagotavljajo, da živila, ki niso varna, ne pridejo v promet oz. v kolikor se jih odkrije v prometu, so  takoj umaknjena. Vzpostavljeni so sistemi za prepoznavanje tveganj, povezanih z varnostjo živil, in sistemi odzivanja nanje. Vsak izvajalec dejavnosti v živilski verigi ima svojo odgovornost. Za svojo dejavnost mora identificirati  in obvladovati dejavnike tveganja, ob zagotavljanju sledljivosti in medsebojnem obveščanju o ugotovljenih neskladnostih pa je zagotovljena ustrezna zaščita potrošnikov in s tem  zaščita javnega zdravja.

Svojo odgovornost imajo tudi inšpekcijske službe, ki morajo v okviru pregledov preverjati, ali imajo odgovorni izvajalci dejavnosti ustrezno vzpostavljen notranji nadzor.

Tudi potrošniki imajo svojo odgovornost, od zagotavljanja ustreznih pogojev med prevozom živil do doma, ustreznega hranjena živil, do ustreznega rokovanja – priprave živil.

Vsak člen agroživilske verige ima potencialni vpliv na varnost živil. Varnost živil in varovanje interesov potrošnika je čedalje večja skrb javnosti, nevladnih organizacij, strokovnih združenj.  Ob prihajajoči prehranski draginji  bo Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin opravljala naloge uradnega nadzora na področju varnosti, kakovosti in označevanja kmetijskih pridelkov in živil, tudi upoštevajoč specifičnost trenutnega obdobja, v sodelovanju z ostalimi deležniki.

Varnost hrane je tako skupna odgovornost vseh členov v agroživilski verigi, državnih organov in potrošnikov, temeljiti pa mora na medsebojnem zaupanju in pravočasni izmenjavi informacij.