V drugi polovici 11. stoletja se je papež Gregor VII. (1073–1085) odločno lotil reforme Cerkve. Tako imenovana gregorijanska reforma je skušala odpraviti vrsto napak in zlorab, do katerih je prišlo v času močne cerkvene fevdalizacije. Istočasno je na zahodu Evrope vzplamtelo gibanje za evangelizacijo in apostolsko življenje, iz katerega so izšli trije tako imenovani starejši meniški redovi: premonstratenci (Ordo Praemonstratensis), cistercijani (Ordo Cisterciensis) in kartuzijani (Ordo Cartusiensis). Vsi trije so ponovno oživili pozabljeno duhovnost, svoje mesto je zopet pridobilo tudi fizično delo. Cistercijani in kartuzijani so že v svoji najzgodnejši dobi postavili samostane tudi na slovenskih tleh. Cistercijani so se ustalili v Stični (1136) in Kostanjevici na Krki (1234), kartuzijani pa v Žičah (Domus Vallis sancti Joannis Baptistae, okrog 1160), Jurkloštru (Domus Vallis sancti Mauritii, 1170), Bistri (Domus Vallis jocosae, 1255) in Pleterjah (Domus sanctissimae Trinitatis, 1403). Kartuzija v Žičah je bila sploh prva v okviru Svetega rimskega cesarstva oz. izven Francije.

Kartuzijanski red je ustanovil sv. Bruno (1032–1101), ki je izhajal iz Kölna. Sprva je bil duhovnik in predstojnik visoke šole v Reimsu, kjer je bil cenjen predavatelj. Bil je tudi odločen borec proti simoniji, to je kupovanju cerkvenih služb in časti, zaradi česar si je pridobil veliko nasprotnikov. Kljub slavi in papeževi podpori si je vedno bolj želel samote. Vstopil je v samostan benediktincev, a se mu je njihovo življenje zdelo premalo strogo. Zaradi tega je benediktinska pravila močno poostril. Ideal in cilj poostrenega redovnega življenja je bil in je po čisti kontemplaciji doseči nenehno združevanje z Bogom, kar kartuzijanom omogoča osebna in kolektivna samota. Slednje je bilo mogoče doseči le v samotnih in odročnih krajih. Prvo meniško naselbino je sv. Bruno s somišljeniki postavil v skalnih pečinah (chartreuse) pri Grenoblu; po njih je naselbina dobila ime Chartreuse, meniška skupnost pa kartuzijani.

Kartuzijo v Bistri je leta 1255 ustanovil koroški vojvoda in kranjski gospod Bernard Spanheimski (1202–1256), dokončal pa njegov sin Ulrik III. (1256–1269) s soglasjem svoje žene Neže. V papeški potrditveni listini iz 4. aprila 1257 je v latinščini imenovana po bližnji Borovnici kot »Vesela« ali »Prijetna dolina« v Borovnici (Domus Vallis jocosae); od tod tudi nemška oblika »Freudenthal« iz srede 14. stoletja. Slovenski obliki izhajata iz let 1470 (monasterium de Vistra) oziroma 1481 (monasterium Vallis iocosae siue Bistrae). Upravno je bistriška kartuzija sodila v Zgornjenemško redovno provinco. Papež Aleksander IV. (1254–1261) je novo redovno postojanko v svoje varstvo vzel že dve leti po ustanovitvi, obenem pa ji je potrdil tudi privilegije, ki jih je sam ali pa so jih njegovi predhodniki pred tem podelili tudi drugim kartuzijam, na primer: zaščito pred samovoljo cerkvenih in svetnih oblasti, oprostitev plačevanja prispevkov za Cerkev in njene legate, plačevanja desetine od prirastka živine, priznanje olajšave pri potrjevanju predstojnikov, potrditev pravice glede vizitiranja, dovoljenje podeljevanja zakramentov svoji služinčadi. Navedeni privilegiji so bistriški kartuziji precej olajšali življenje in omogočili nemoteno delovanje.

Bistri so bili naklonjeni tudi poznejši vladarji. Tudi ti so ji potrjevali stare pravice in dodajali nove, prav tako so ji podeljevali različno posest. Višek delovanja je bistriška kartuzija dosegla v 14. stoletju. V letih 1364 in 1382 sta samostan prizadela dva večja požara, ki sta pripomogla k počasnemu propadanju kartuzije. Omenjena požara nista prizadela samo samostanskega poslopja, temveč so se negativne posledice odražale tudi na redovnem življenju (kršenje redovnih pravil, pomanjkanje redovnikov) in gospodarskem položaju samostana. Številni dobrotniki, med njimi deželni knezi, so zato bistriškim kartuzijanom skušali pomagati z različnimi darovnicami. Leta 1364 je tako avstrijski vojvoda Rudolf IV. (1358–1365) bistriškim redovnikom podelil pravico do dveh ribičev na Ljubljanici, kar sta tri leta kasneje potrdila tudi vojvodi Albreht III. (1365–1395) in Leopold III. (1365–1386). Nesrečnih bistriških redovnikov se je po prvem požaru spomnil tudi oglejski patriarh Ludvik della Torre (1359–1365) in kartuziji v izboljšanje gmotnega položaja inkorporiral (vtelesil) župnijo Cerknica. Konec 16. stoletja je samostanu grozilo celo zaprtje, a se je tega nekako rešil in se konec 17. in v začetku 18. stoletja celo ponovno gospodarsko in redovno razcvetel. Bistriška kartuzija je svoj konec dočakala 29. januarja 1782, ko je cesar Jožef II. (1765/1780–1790) razpustil številne samostane širom cesarstva. Redovniki so prejeli odpravnino in pokojnino, samostanska posest pa je bila deloma zaplenjena deloma prodana. Samostanska cerkev je bila podrta leta 1808. Leta 1826 je posest kupil tovarnar Franc Galle, ki je preostanek samostanskega poslopja prezidal v obliki graščine. Po drugi svetovni vojni je bila slednja nacionalizirana; od leta 1951 v njej deluje Tehniški muzej Slovenije.

Na nezavidljivo gospodarsko stanje kartuzije Bistra opozarja listina, spisana 6. septembra 1400 v Kranju. Po navodilu deželnega kneza jo je izdal Herman II. grof Celjski in Zagorski, tedanji kranjski deželni glavar (1390–1401) in pripadnik naše najslavnejše srednjeveške rodbine. Slednja je bila kartuzijanom na Slovenskem tudi sicer ves čas zelo naklonjena. Celjski so kartuzijam podeljevali različne privilegije in pravice, zemljo in letne dohodke; grofa Hermana I. (1359/60–1385) je generalni kapitelj leta 1385 označil celo za velikega dobrotnika reda (magnus benefactor Ordinis). Kartuzijani njihove dobrote niso pozabili, zato so zanje odrejali molitve, opravljali različne obrede za žive in mrtve člane družine, posamezni člani pa so pri njih dobili tudi dovoljenje za zadnje počivališče (na primer Herman II. v Pleterjah).

S predstavljeno listino je Herman II. bistriškemu samostanu, priorju, konventu in njihovim podložnikom (daz closter, den prior vnd den conuent ze Freͣnitz, vnd all desselben gotshaws armen leͣwt) zagotovil svoje varstvo. Obenem je kartuziji priznal tudi pravico do nižjega sodstva nad samostanskimi podložniki. Slednji so sicer sodili pod sodno okrilje kranjskega deželnega glavarja in njegovih uradnikov. Varstvo bistriške kartuzije je grof zabičal svojemu namestniku (deželnemu upravitelju) v Ljubljani ter vsem svojim gradiščanom, oskrbnikom in podložnikom. Omeniti velja še, da se je Herman II. istega dne v korist bistriških redovnikov »iz posebne milosti in ljubezni do bistriškega samostana in kartuzijanskega reda« odpovedal tudi določenim dohodkom nad dvema samostanskima hubama v Suhadolah pri Komendi, ki sta sicer spadali pod gospostvo Smlednik, ki je bilo tedaj v lasti celjskih grofov. V zameno je bil prior sobratom dolžan ob kvaternih nedeljah dajati 20 šilingov za priboljšek, redovniki pa so se obvezali moliti za dobrotnika in njegov dušni blagor.

Jure Volčjak