Slavnostna akademija Društva TIGR Primorske se vključuje v program Vseslovenskega praznovanja za mir – CERJE 2022, ki ga vsako leto prirejajo na Cerju ob spomeniku braniteljem slovenske zemlje. Današnje akademije se je udeležila tudi državna sekretarka na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu Vesna Humar. Slavnostni govornik pa je bil zgodovinar Milan Pahor iz Trsta.

V nadaljevanju pošiljamo nagovor ministra Mateja Arčona. Velja govorjena beseda.

»Spoštovani predsednik in člani društva TIGR, cenjeni predstavniki Zveze združenj borcev za vrednote NOB, cenjeni potomke in potomci Tigrovcev in borcev, predstavniki lokalnih oblasti ter ustanov in združenj z obeh strani meje, dragi prijatelji, v čast mi je, da vas lahko tu, v svojem mestu, nagovorim na tem pomembnem dogodku ter vam prenesem prisrčne pozdrave vlade Republike Slovenije in predsednika dr. Roberta Goloba.

Kot mnogi Primorci, ki dnevno potujejo proti Ljubljani, se vedno razveselim, ko na obzorju uzrem obris Nanosa. Ker je ta nezgrešljiva silhueta obet doma. Ta prastari očak je vedno tam: vidi Trst, vidi Istro, vidi Gorico, vidi Reko. Vidi ves ta naš čudoviti in raznoliki svet in le kje drugje bi lahko nastala organizacija, ki je začela in navdihnila boj za boljši in pravičnejši čas? Kje drugje kot v zavetju teh gozdov, kot na teh bregovih, bi se lahko rodil evropski antifašizem?

Letos, ko praznujemo 95. obletnico tistega usodnega dogodka na Nanosu, smo izgubili tudi zadnjega živečega Tigrovca. Alojz Kralj, ki je bil rojen v letu požiga Narodnega doma v Trstu, se je poslovil le nekaj tednov pred svojim 102. rojstnim dnevom in je bil desetletja za nas, nove generacije, vzor življenjske moči in poguma ter živa priča tistih težkih prelomnih časov. Dovolite mi željo, da današnja slovesnost izzveni tudi v njegov spomin.

Sodobni politiki se pogosto očita, da besedo »fašizem« za opis aktualnega dogajanja uporablja preveč nepremišljeno in zlahka. Morda je včasih celo res tako. Ampak resnična nevarnost je, da bi zlahka jemali pojave, ki ogrožajo temelje demokracije. Resnična nevarnost je, da sodobnega fašizma ne bi prepoznali in da ga ne bi poimenovali. Kajti ideologija, ki deli, ki ščuva ljudi drugega proti drugemu, ideologija, ki jemlje svobodo , ki vzpodbuja strah, ki se hrani iz bolečine – takšna ideologija zmaga takrat, ko se pustimo uspavati, ko otopimo v udobju in konformizmu. Kot je v svojem znamenitem citatu napisa irski filozof Edmund Burke: »Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne naredijo ničesar!«

Mi, spoštovani, smo dobri ljudje. Mi smo potomci ljudi, ki so nekaj naredili. Potomci ljudi, ki so dvignili glavo. Slava jim!

Bodimo vedno in ne glede na vse ponosni na to. Čuvajmo to izročilo: zase, za svoje otroke, čuvajmo ga za Evropo, ki nas potrebuje. Ki potrebuje našo zgodovinsko izkušnjo, potrebuje zavest naroda, morda res majhnega po številu, ampak velikega v svojem stoletnem prizadevanju ne le za lastno samobitnost, temveč za mir in pravico v svetu, za dostojanstvo slehernega človeškega bitja.

Leto 2025 bo tu, v našem mestu, posebno. Naziv Evropska prestolnica kulture, ki ga Nova Gorica deli s sosednjo in prijateljsko Gorico, je izvrstna priložnost, da Evropi predamo to naše sporočilo. Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu za to leto v Novi Gorici načrtuje največje vseslovensko srečanje od osamosvojitve. Dogodek, za katerega upamo, da bo v srcih Slovencev, ki živijo zunaj naših meja, predvsem mladih, prižgal in okrepil iskro domoljubja. Ampak tudi dogodek za prihodnost, ki naj nam pomaga razumeti, kako prepletene, sestavljene in povezane so človeške usode.

Dogodek, ki naj nas opominja, da mora biti v središču našega razmišljanja in delovanja vedno in samo: človek. V imenu človeka moramo hraniti sožitje, presegati meje, vzpodbujati prijateljstvo, ampak se tudi boriti za pravico. Vstajenje Primorske se v izvedbi Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič vedno začne z mislijo heroja, žrtve drugega tržaškega procesa, po katerem zbor nosi ime. Pinko je rekel: »Če so nam že vzeli svobodo, nam pesmi ne morejo vzet, če več zatirali nas bodo, več bomo morali pet.« Naj se torej tu, pod Nanosom, še dolgo razlega naša pesem v miru in medsebojnem spoštovanju. Hvala.«