Dokumenti ob izročitvi Janka Sokliča s strani britanske vojaške obveščevalne službe Field Security Service jugoslovanskim oblastem 21. 6. 1947

Field Security Service (FSS) je 21. 6. 1947 jugoslovanskim oblastem na njegovo zahtevo izročila Janka Sokliča, ki je bil že skoraj leto dni v njenih zaporih v Italiji. Aretiran je bil zaradi suma sodelovanja z jugoslovansko obveščevalno službo (Ozno).

Soklič je kmalu po koncu druge svetovne vojne v Rimu navezal stike z jugoslovanskim veleposlaništvom in začel sodelovati z Ozno. Redno se je sestajal z »oznovskim majorjem Vasom« in dobil ilegalni imeni Ignatius in David. Ozno je obveščal o delovanju slovenske politične emigracije in ji posredoval poročila in dokumente iz vojaških in civilnih taborišč. Iz njegovega poročila iz februarja 1946 je razvidno, da je Ozni zelo resno predlagal, da organizira likvidacijo dveh vodilnih političnih emigrantov, dr. Miha Kreka in dr. Vladka Mačka.

Kdo je bil Janko Soklič, čigar delovanje je bilo tako med drugo svetovno vojno kot po njej marsikdaj kontroverzno in prekrito s tančico skrivnosti? Rodil se je 13. 7. 1912 na Bregu pri Žirovnici. Bil je član Sokola, jugoslovanski mornariški oficir, tehnični nameščenec, uslužbenec Kranjske industrijske družbe na Slovenskem Javorniku, domnevno tudi »žandarski agent«. Zaradi nasprotovanja katolicizmu je prestopil v pravoslavje. Leta 1938 je bil član četniškega združenja pri ljubljanskem pododboru. Po okupaciji Slovenije se je kot pristaš Kraljeve jugoslovanske vojske v domovini in njenega poveljnika Draže Mihailovića vključil v delo četniških obveščevalnih služb pod ilegalnim imenom Jovo. Soklič naj bi bil vsaj trojni agent. Po nalogu četnikov se je »vrinil« v Gestapo, občasno je sodeloval z obveščevalnimi službami nekaterih katoliško usmerjenih skupin, svoje informatorje je imel tudi med partizani. Bil naj bi tudi član četniške »črne roke«. Potem ko je partijska Varnostno obveščevalna služba (VOS) Osvobodilne fronte (OF) skupaj s še nekaterimi drugimi, ki so jih dolžili sodelovanja pri »črni roki«, leta 1943 likvidirala Franca Planinca z Jesenic, naj bi Soklič skupaj s sodelavcem Milutinom Ludvigerjem za povračilo likvidiral pet tamkajšnjih pristašev OF. Po vojni, na zaslišanju pri Upravi državne varnosti (UDV) oktobra 1947, je priznal, da je sodeloval pri nekaterih od teh likvidacij.

Od konca leta 1943 je večinoma živel v Ljubljani, a se je pogosto vračal na Gorenjsko. Vzdrževal je zvezo tako s četniško organizacijo kot z Gestapom v Ljubljani, na Bledu in Jesenicah. Partizanski obveščevalni oddelek ga je uvrstil na seznam vodilnih pripadnikov »črne roke« na Gorenjskem. Kot četniški obveščevalec je Soklič opravljal glavno kurirsko službo za četniško Državno obveščevalno služno (DOS), vzdrževal je zvezo med načelstvom DOS in njegovimi pokrajinskimi izpostavami v Kranju, Celovcu in Trstu, bil pa naj bi tudi zaupnik in agent dr. Antona Krošla. Zaradi povezav z Gestapom Sokliču ni bilo težko pridobiti nemških dovoljenj za potovanja, zato ga je slovenski četniški štab aprila in junija 1944 poslal k generalu Mihailoviću v Srbijo. Njegovi vrnitvi so sledile aretacije in Soklič je zato izgubil precejšen del zaupanja četniških tovarišev. Zaradi stikov z Gestapom mu tudi krogi okoli Slovenske ljudske stranke niso več zaupali. Marsikdo je menil, da je po njegovi krivdi Gestapo zaprl več članov Slovenske legije in Slovenske ljudske stranke. Nesporno pa je, da je bil Soklič povezan s šefom Gestapa na Jesenicah Druschkejem, šefom Gestapa v Kranju Dichtlom in drugimi iz gestapovskih vrst; obveščal naj bi jih o delovanju članov OF in o gibanju partizanskih enot. Od decembra 1944 naj bi bil še v službi Sicherheitdiensta, od januarja 1945 tudi častnik pri Gestapu. Sokličeva medvojna vloga ni povsem razjasnjena. Obstajajo mnenja, da je izdal Gestapu svojega šefa, načelnika DOS Antona Krošla, ki ga je s skupino sodelavcev konec junija 1944 aretiral Gestapo in poslal v Dachau. Nekateri menijo, da je imel prav Jože Vidic, ko je leta 1975 v delu Po sledovih črne roke zapisal, da je bil Soklič eden od likvidatorjev, ki so 10. marca 1944 v Trstu ubili Stanka Vuka in njegovo ženo.

Ob koncu vojne se je Soklič s četniki umaknil v Italijo in ostal povezan s slovenskimi političnimi emigranti, posebej s četniškim generalom Ivanom Prezljem – Andrejem, obenem je začel sodelovati z Ozno. V Jugoslaviji je bil uvrščen na listo vojnih zločincev. Zaradi zločinov, ki naj bi jih zakrivil, in zaradi sodelovanja z Gestapom pa je bil na slabem glasu v domačih krajih, tudi v nekaterih krogih svoje družine. Tako ga je njegov svak Anton Uranič jeseni 1945, ko je prišel v Prvačino pri Gorici, predal Ozni. Ta ga je sicer zaprla, a se je z njim dogovorila za nadaljnje delo, ga izpustila in vrnila v Italijo ter sestavila zgodbo o njegovem »pobegu«. Po tem dogodku je Soklič izgubil zaupanje slovenskih političnih emigrantov, ki niso povsem verjeli njegovi pripovedi o begu iz Jugoslavije. 9. julija 1946 so ga v Serviglianu aretirali karabinjerji in ga predali FSS. Poleg zvez z jugoslovansko obveščevalno službo je Britance zanimala tudi morebitna povezava s sionistično paravojaško organizacijo Irgun, ki je v letu 1946 izvedla bombni napad na britansko veleposlaništvo v Rimu.

Potem ko ga je FSS junija 1947 izročila jugoslovanskim oblastem, mu je šla slovenska UDV »na roko«, a je za nadaljnja navodila zaprosila zvezno UDV v Beogradu. Ta je ugotovila, da je Soklič že preveč kompromitiran, da bi bil še lahko koristen za obveščevalno delo, »na svobodo« pa naj ga tudi ne bi bilo mogoče izpustiti, saj je bil zaradi medvojnih zločinov preveč poznan. Zvezna UDV je tako videla edino možnost v tem, da se Sokliča postavi pred sodišče. Obtožen je bil medvojnega sodelovanja z Gestapom, likvidacij in organiziranja kvizlinških formacij. Na procesu proti Mirku Bitencu in soobtoženim je bil 16. 4. 1948 obsojen na smrt z ustrelitvijo. Po poročilu zavoda za izvrševanje kazenskih sankcij je bil ustreljen 10. 6. 1948. A že od aprila 1948 naj ne bi bil več v Ljubljani. V uvodu dokumenta za pripravo procesa lahko preberemo, da ga bo UDV še po obsodbi »izkoristila za delo za nas«, Boris Kraigher pa je že prej pisal Aleksandru Rankoviću, da je Soklič dober in zanesljiv agent. Vsaj še nekaj let je bil Soklič agent UDV. Po poročilu Nika Šiliha notranjemu ministru Kraigherju naj bi bil Soklič usmrčen 18. 11. 1950, a je Kraigher zapisal njegovo ime v oklepaju. Prepričanje, da Soklič še vedno dela kot jugoslovanski obveščevalec nekje v tujini, pa je bilo na Gorenjskem živo še kasneje. Te govorice je ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let 20. stoletja skušal raziskati Jože Vidic, ki je postal pozoren tudi na nekatere nenavadne okoliščine v zvezi s sojenjem Sokliču. Vidicu ni nikoli uspelo razjasniti vseh dilem, saj mu tedanja Služba državne varnosti ni omogočila celovitega vpogleda v arhivske dokumente o Sokliču.

Matevž Košir