Konferenco so organizirala ministrstva za notranje zadeve, za pravosodje, za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter nevladne organizacije Društvo SOS telefon za ženske in otroke - žrtve nasilja, Društvo za nenasilno komunikacijo in PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja. Nasilje in z njim žal vedno bolj pogost femicid, torej umor žensk, je velik in večplasten družbeni problem. Tako ga moramo tudi obravnavati – večplastno, z vseh vidikov in v sodelovanju med ministrstvi in nevladnimi organizacijami s tega področja.

Ministri in predstavnice nevladnih organizacij so pred začetkom konference v Cankarjevem domu podali izjavo za javnost.

Kot je povedala ministrica za notranje zadeve mag. Tatjana Bobnar, je femicid tisto kaznivo dejanje, zaradi katerega ženske največkrat izgubijo življenje. Tudi v Sloveniji je dom najbolj nevaren kraj zanje. »Raziskave kažejo, da kar v dveh tretjinah primerov kaznivo dejanje oziroma nasilje v družini, nasilje nad ženskami, ni bilo prijavljeno. V tretjini femicidov pa je storilec, torej nasilnež, kršil prepoved približevanja.« V Ministrstvu za notranje zadeve smo si zadali smo si dva cilja: »Prvi cilj je krepitev ničelne tolerance v družbi, politiki in tudi v medijih do nasilja v družini, nad ženskami in krepitev zaupanja v državne inštitucije. Zato da spodbudimo žrtve, da spodbudimo vse, ki imajo informacije, da se dogaja nasilje nad ženskami ali v družini, da ga prijavijo. Drugi cilj je krepitev učinkovitosti ukrepanja, da zaščitimo žrtev, da ustrezno ukrepamo zoper storilca in da žrtvi povrnemo varnost, kontrolo nad lastnim življenjem in predvsem dostojanstvo,« je dejala mag. Bobnar.

Ministrica za pravosodje dr. Dominika Švarc Pipan je poudarila, da je vsakršno nasilje zavržno in povsem nesprejemljivo. »Nasilje nad ženskami ne more biti sprejemljivo v nobeni obliki, v nobenem kontekstu. Ni ga mogoče opravičevati, tolerirati in relativizirati. Prav tako pa je popolnoma nesprejemljivo kadarkoli s prstom kazati na žrtev, jo kakorkoli kriviti ali sokriviti za nasilje, ki se ji dogaja. Nesprejemljivo je tudi žrtev stigmatizirati v družbi ali v medijih. Mediji nosijo veliko odgovornost. Zavedati se moramo, da nasilje svojo ultimativno zmago doseže takrat, ko žrtev krivdo za nasilje v celoti ali deloma prevzame nase.« Opozorila je na pomembnost odziva institucije, ki prva stopi v stik z žrtvijo, pa tudi na odziv družbe, okolice in družine žrtve. »Kot družba se moramo vprašati, koliko nasilja potiho toleriramo, koliko ga sploh ne zaznamo, do kakšne mere si zatiskamo oči,« je izpostavila dr. Švarc Pipan.

»Čeprav so bili v zadnjih desetletjih narejeni veliki koraki naprej, še vedno živimo v družbi, kjer se dve tretjini nasilja zgodi za štirimi stenami, v zavetju doma. Opravka imamo z globoko ukoreninjenimi vzorci, ki so stari toliko, kolikor je stara pošast patriarhata. Še vedno živimo v državi, kjer se krivda pripisuje žrtvam in ne storilcem, čeprav so slednji tisti, ki bi jih moralo biti sram,« je dejal minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec. »Zaposlili smo več kot 40 socialnih aktivatorjev, z današnjim dnem začenjamo akcijo za krepitev in promocijo SOS telefona in postavljamo mrežo varnih hiš, kamor bodo lahko ženske pred nasilneži ubežale in se umaknile. Zavezujemo se, da bomo naredili vse, da ustvarimo okolje, kjer bodo storilci in ne žrtve tisti, ki jih bo moralo biti sram,« je dejal. Opozoril je še, da je velik del nasilja posledica neenakosti, saj ženske prepogosto trpijo nasilje svojih partnerjev, ker so od njih ekonomsko odvisne. Minister se je zavezal tudi k nadaljnjim ukrepom v boju proti nasilju nad ženskami in dodal, da bo storil vse, kar je v njegovi moči, da bo konferenca postala tradicionalna.

»Odkar v Sloveniji delujemo nevladne organizacije, je to prvič, da so svoja prizadevanja na področju preprečevanja nasilja nad ženskami združila tako predsednica državnega zbora, ministrici, minister in nevladne organizacije,« je poudarila direktorica PIC Katarina Bervar Sternad. Dovolj je bilo časa, da se od pogovorov premaknemo k dejanjem, je dejala. »Danes je priložnost, da odkrijemo vse tiste vrzeli, da ugotovimo, kakšne so vloge posameznih segmentov sistema in države, ki morajo narediti korake do tega, da bomo v resnici postali družba, v kakršni si želimo živeti. To je družba brez nasilja, v kateri ni prostora na nasilje in kjer se vsi počutimo varni, še posebej doma.«

Kot je povedala predsednica Društva za nenasilno komunikacijo Katja Zabukovec Kerin, številne žrtve nasilja (samo k njim jih je lani poklicalo več kot 1100) vsak dan poročajo, da njihove pravice niso uresničevane, tako kot si želimo oziroma bi moralo biti. »Nujno je treba opozoriti na sekundarno viktimizacijo, ki jo še vedno doživljajo. Ženske še vedno ne zaupajo sistemu do te mere, da bi zahtevale svoje pravice in da bi se javno izpostavile, prepričane, da jih je država sposobna zavarovati pred nasiljem. Danes ne sme več biti vprašanje, ali znamo in ali zmoremo, vprašanje je, ali hočemo, ali smo se pripravljeni izpostaviti vsakič, ko ženske potrebujejo zaščito, ali smo pripravljeni prenehati z minimaliziranjem, opravičevanjem, ščitenjem storilcev, s prelaganjem odgovornosti na žrtve, ali smo se pripravljeni tudi osebno angažirati.« Poudarila je, da prijava ni dovolj. Treba je zagotoviti storitev po prijavi, ki bo žrtve opogumila in jim dala občutek, da zmorejo.

Dr. Jasna Podreka iz Društva SOS telefon z zaskrbljenostjo ugotavlja, »da se v Sloveniji v zadnjih letih številke femicida nekoliko, a postopoma in vztrajno povečujejo. Če smo še v preteklosti beležili od pet do sedem tovrstnih umorov letno, jih od leta 2019 konstantno beležimo osem, devet, letos smo jih zabeležili že 12. Vprašati se moramo torej, kaj gre narobe, da kljub relativno dobri sistemski ureditvi, vendarle ne uspemo zaščititi življenja žensk, tam kjer so tovrstna kazniva dejanja na nek način napovedana.« Ne smemo si zatiskati oči in misliti, da so ta dejanja posledica nekega trenutnega izbruha strasti ali nekega trenutnega ljubosumnega stanja posameznika, je poudarila. »Raziskave jasno kažejo, da k temu vodi zgodovina nasilja, nasilja, ki ga praviloma nismo želeli ali zmogli prepoznati. Ne spreglejmo kolateralnih žrtev, v prvi vrsti otrok, ki v takšnih kaznivih dejanjih praviloma ostanejo brez obeh staršev, v polovici primerov pa so celo priča takšnemu umoru,« je povedala dr. Podreka.

Za nasilje v družbi 21. stoletja ni mesta. Konferenca, kot je današnja, kaže na to, da se kot inštitucije in kot družba zavedamo problema nasilja ter smo sposobni o tem tudi javno spregovoriti in narediti korake v pravo smer.