Po besedah ministrice za kulturo dr. Aste Vrečko se je poslovila ikona slovenske fotografije. Žnidaršič je v objektiv ujel ključne trenutke naše zgodovine, družbenih gibanj in kulture ter jih s svojim pronicljivim delom iztrgal pozabi časa in vpisal v kolektivni spomin. Tako z ljubeznijo do svojega dela kot tudi s prenašanjem znanja na mlajše generacije fotografov je neizbrisno vplival na razvoj reportažne fotografije. 

Kar šest desetletij je znal biti ob pravem trenutku na pravem mestu: ob osamosvojitvi z zastavo na Triglavu ali nedavno med demonstranti na Trgu republike. Spremljal je politike nekdanje in sedanje države. Enako pozornost je posvečal vsakemu posamezniku ali množici.

Žnidaršič je prefinjeno občutil kulturo naših ambientov, jezer, gora in mest. Zaznal je notranjo energijo množic, lahko v Planici ali v gorah ali na tržnici. Prav tako je odlično razumel likovno kulturo, kar je znal kot urednik prenesti na strani časopisov in revij.

Prvi slovenski prejemnik nagrade World Press Photo je več desetletij pred Unescovimi strokovnjaki znal pokazati vso lepoto lipicancev v matični Lipici ali pa nesnovno dediščino ljubljanske tržnice v vseh letnih časih. Posnetki so ostali odtisnjeni v treh stotinah knjig, ki so likovne ambasadorke Slovenije in nas vseh.

Spremljal je tudi kulturne prireditve in naše vrhunske kulturne ustvarjalce. S fotoaparatom in umirjenim nastopom je enakovredno poustvarjal z najboljšimi pisci in oblikovalci. Pomagal nam je z nevsiljivimi, očetovskimi nasveti. Zavedal se je pomena kulturne dediščine, ki jo je beležil in živel. Fotografije Zorana Mušiča v beneškem ateljeju je daroval Narodni galeriji, tisoče reporterskih posnetkov pa Muzeju novejše zgodovine Slovenije.

Ostajajo spomini in opus spoštovanega nagrajenca Prešernovega sklada. Slovensko zgodovino bomo za vedno videli tudi skozi njegove oči.