Zgodovina jezuitskega kolegija v Ljubljani

Kitajska bo prihodnje leto Sloveniji oziroma Ljubljani podarila kopijo zvezdnega opazovalnika (tako imenovane ekvatorialne obročaste krogle), ki jo je v Pekingu izdelal jezuit Ferdinand Avguštin Hallerstein, doma iz Mengša. Hallerstein, dijak in profesor jezuitskega kolegija pri sv. Jakobu v Ljubljani, je bil sredi 18. stoletja priznan astronom, znanstvenik, matematik, kartograf, misijonar in diplomat na Kitajskem. Nedvomno so bile njemu zvezde še posebej naklonjene, saj je naredil kariero kot le malo kateri Slovenec. Razstava želi nakazati, iz kakšnega humusa je zrasel ta veliki znanstvenik, zato predstavlja 176-letno delovanje ljubljanskega jezuitskega kolegija. Iz njega so izšli mnogi pomembni slovenski znanstveniki, humanisti, kulturniki.

Prvi jezuiti so v Ljubljano prišli januarja 1597 in istega leta tukaj ustanovili kolegij. Središče kolegija, ki so ga gradili v letih 1598–1616, je bila cerkev sv. Jakoba, ki je bila dograjena leta 1615. Leta 1625 so začeli graditi še gimnazijo in z njeno gradnjo zaključili leta 1658. Kolegij je predstavljal enoten kompleks v dolžini 60 metrov in širini 47 metrov. Pozneje so ga še večkrat preurejali. Po ukinitvi reda leta 1773 ga je junija 1774 zajel požar. Ostala sta le cerkev sv. Jakoba in gimnazijsko poslopje.

Razstava na desetih panojih predstavlja začetke jezuitskega reda in prihod jezuitov v Ljubljano, jezuitske kolegije v slovenskih zgodovinskih deželah in bližnji soseščini, glavne značilnosti jezuitske pedagogike in razgiban vsakdan kolegija. Letopis ljubljanskega kolegija in ohranjeni dnevniki namreč pričajo, da so bila področja dejavnosti jezuitov zelo široka: razvijali so šolstvo in znanost, pisali knjige, gojili glasbo, spodbujali gledališke igre ter umetnost. Posebej je izpostavljeno delovanje jezuitskega gledališča.

Pogosto spregledane so zasluge jezuitov za začetek visokošolskega študija. Takoj po prihodu v Ljubljano so prevzeli pobudo na vzgojnem in izobraževalnem področju. Z gimnazijskim poukom so začeli že prvo šolsko leto 1597/1598, ko so odprli dva najnižja razreda. V okviru kolegija so leta 1619 oziroma 1633 uvedli posamezne višješolske predmete, in sicer predavanja o moralni teologiji ter spornih teoloških vprašanjih. Leta 1704 so uvedli filozofske študije in odprli stolico za cerkveno pravo, leto pozneje pa še stolici za matematiko in fiziko. Leta 1768 so ustanovili še stolico za mehaniko. Tako je Ljubljana že zgodaj dobila višješolski študij, ki se je v veliki meri ujemal z vsebino študija na filozofskih in deloma tudi teoloških fakultetah drugih jezuitskih univerz. Čeprav ljubljanske višje študije niso imele statusa univerzitetnega študija in niso mogle podeljevati akademskih nazivov, so pomembno obogatile takratno študijsko »ponudbo« in olajšale dostopnost do znanja v domačem okolju.

Predstavljeni so vidnejši profesorji v ljubljanskem jezuitskem kolegiju in njihove zasluge za razcvet znanosti, npr. Janez Ludvik Schönleben (1618–1681), Janez Krstnik Dolar (1621–1673), Bernard Ferdinand Erberg (1718–1773) in Gabrijel Gruber (1740–1805).

O pomembnosti jezuitskega kolegija pa gotovo največ pove seznam njegovih bolj znanih dijakov, brez katerih si druge polovice 17. stoletja in 18. stoletja v osrednjem slovenskem prostoru sploh ne moremo predstavljati. V ljubljanskem jezuitskem kolegiju so se med drugimi šolali polihistor Janez Vajkard Valvasor (1641–1693), pravnik in zgodovinar Janez Gregor Dolničar (1655–1719), prvi predsednik Akademije operozov Janez Krstnik Prešeren (1656–1704), zdravnik Marko Gerbec (1658–1718), avtor slovnice slovenskega jezika Marko Pohlin (1735–1801), šolnik in jezikoslovec Blaž Kumerdej (1738–1805), jezikoslovec in prevajalec Jurij Japelj (1744–1807), matematik Jurij Vega (1754–1802), vsestranski razsvetljenec Anton Tomaž Linhart (1756–1795) ter pesnik, prevajalec in šolnik Valentin Vodnik (1758–1819).

Poseben pano je posvečen Ferdinandu Avguštinu Hallersteinu in njegovemu delu na Kitajskem, zadnji pa povzame usodo Gruberjeve palače od konca jezuitskega kolegija in Gruberjevega odhoda v Rusijo do danes. Na kratko je predstavljena tudi dejavnost slovenskega državnega arhiva. Arhiv Republike Slovenije namreč od leta 1953 domuje v palači, ki jo je zgradil jezuit Gabrijel Gruber, inženir, matematik, hidrotehnik in arhitekt ter profesor jezuitskega kolegija. Na katedri za mehaniko je poučeval risanje, geometrijo, hidravliko in inženirske predmete, namenjene obrtnikom. Bolj kot po delu v kolegiju je sicer znan kot načrtovalec in graditelj Gruberjevega kanala in palače.