Po atentatu na kralja Aleksandra Obrenovića in kraljico Drago Mašin leta 1903 je srbski prestol prevzela dinastija Karađorđević. Peter I. Karađorđević je prekinil proavstrijsko politiko Obrenovićev in se naslonil na Rusijo. V Srbiji je novi kralj uvedel ustavno parlamentarno monarhijo, v kateri so se spoštovale demokratične svoboščine in svoboda tiska. Na ta način je Srbija postala privlačna tudi za ostale južne Slovane, kar pa je povzročalo zaskrbljenost dvornih in političnih krogov v Habsburški monarhiji. Napetosti med Srbijo in Avstro-Ogrsko niso ponehale vse do prve svetovne vojne, kar se je manifestiralo v carinski vojni, večkratnih mobilizacijah in grožnjah z uporabo oborožene sile.

Slovenski intelektualci so se začeli intenzivneje povezovati s Srbijo na jugoslovanski umetniški razstavi, kongresu jugoslovanskih zdravnikov in kongresu jugoslovanskih dijakov v Beogradu leta 1904. Ob tej priložnosti je Rasto Pustoslemšek navezal stik s srbskima iredentističnima organizacijama Slovenski Jug in Narodna obrana ter postal njun poverjenik za Slovenijo. Obenem je za dopisnika Slovenskega naroda iz Beograda pridobil Milana Pluta, v Slovenskem narodu pa uvedel rubriko, v kateri je propagiral prosrbske oz. vsejugoslovanske ideje.

Oktobra 1908 je prišlo do aneksijske krize. Avstro-Ogrska si je s kršenjem mednarodnega prava pripojila Bosno in Hercegovino, ki jo je okupirala 1878. Aneksija je povzročila ostre proteste Turčije, Srbije, Črne gore, Francije, Velike Britanije in Rusije. Muslimansko in srbsko prebivalstvo Bosne in Hercegovine se je aneksiji upiralo. V Srbiji je prišlo do množičnih demonstracij, mobilizacije, organizacija Narodna obrana je zbirala prostovoljce, na drugi strani pa je Avstro-Ogrska na meje s Srbijo poslala nič manj kot milijon vojakov. Vojna se je zdela povsem verjetna. V razgretem vzdušju se je v Srbijo decembra 1908 odpravil Rasto Pustoslemšek, ki je od tam poslal serijo člankov za Slovenski narod. V njih je opisoval vzdušje v Srbiji, svoja srečanja z najvišjimi srbskimi politiki, napete razmere na srbsko-avstrijski meji, spopade med obmejnimi enotami oz. grozečo vojno, razmere v Bosni, povezane z aneksijo in preganjanjem Srbov, podporo Srbiji iz tujine, zlasti iz Rusije, bojkotu avstrijskih izdelkov v Srbiji itd. Na ta način je Pustoslemšek zbudil pozornost avstrijskih diplomatov in vohunov v Beogradu.

Kranjski deželni predsednik Teodor baron Schwarz je posledično 8. februarja 1909 prejel strogo zaupni dopis ministrstva za notranje zadeve. Z dopisom je bil obveščen o poročilu veleposlaništva v Beogradu, da je glavni urednik Slovenskega naroda Rasto Pustoslemšek bival v Beogradu in tam stopil v stik s srbsko vlado oz. političnimi krogi. Pustoslemšek je bil tudi na banketu v čast turškemu majorju Džafer Tayar Beyu, ki ga je priredilo ministrstvo za zunanje zadeve in ki se ga je udeležilo članstvo mladih radikalcev, pripadnikov Omladine. »Iz do zdaj vedno zanesljivega vira je veleposlanik izvedel, da naj bi Pustoslemšek od srbskega ministrstva za zunanje zadeve prejel dva do tri tisoč dinarjev pod pogojem, da bo tudi nadalje v svojem listu in krogu liberalnih Slovencev učinkovito zastopal interese Srbije.« Dalje dopis navaja, da stalno povezavo beograjske vlade s Slovenskim narodom že nekaj časa predstavlja Milan Plut, ki je zaposlen v novinarskem oddelku srbskega ministrstva za zunanje zadeve in Slovenski narod oskrbuje s temu primernimi članki. Potem ko je zunanje ministrstvo seznanilo predsednika vlade z zaupnim poročilom beograjskega veleposlaništva, je ta z noto 26. januarja 1909 naročil, naj se uvede preiskava in pridobijo dokazi, ki bi izkazali utemeljenost poročila. Zato notranje ministrstvo Schwarzu naroča, naj poizvedbe v tem smislu izpelje in čim prej poroča o vsem relevantnem v zvezi z Rastom Pustoslemškom.

O Pustoslemšku je policija v Ljubljani opravila poizvedbe, vendar na koncu ni mogla ugotoviti, ali je v resnici prejel denar za prosrbsko agitacijo, saj je po vrnitvi iz Beograda živel običajno življenje, ni zapravljal več kot običajno, niti ni poplačal kakih dolgov. Policijski agentje so še poročali, da Pustoslemšek pripada radikalnem krilu Narodno-napredne stranke, ki rado imitira češke radikalce. »… sicer je intelektualno precej nepomembna oseba, ki se trudi, da v nesramnem tonu v časopisu obračunava s političnimi in nacionalnimi nasprotniki.«

Dalje je bilo poudarjeno, da je Pustoslemšek med svojim bivanjem v Beogradu v dneh med 24. in 28. decembrom 1908 v resnici komuniciral s srbskim ministrom za zunanje zadeve Milovanovićem, bivšim predsednikom vlade Pašićem, predsednikom parlamenta Jovanovićem in ostalimi. Navedeno je, da je Pustoslemšek decembra 1908 prevzel skoraj vse posle v redakciji Slovenskega naroda, saj se je Miroslav Malovrh izkazal za premalo ostrega in radikalnega. Konec decembra in v začetku januarja se je po zaupnih informacijah v Beogradu mudil tudi ljubljanski župan Ivan Hribar.

Da je policija Pustoslemšku sledila po Ljubljani, pričata natančna skica lokacije njegovega stanovanja in poročilo o njegovem zasebnem življenju in gostilniških navadah: »R. Pustoslemšek do zdaj ni imel trdnih ljubezenskih zvez, dvori pa vsepovsod; predlani naj bi si prizadeval za roko hčerke slaščičarja Zalaznika, vendar je dobil košarico. Ima navado stalno obiskovati gostilne Pri Roži, Pri Lipi in Narodno kavarno, občasno prihaja tudi v restavracijo Narodnega doma, kot tudi v gostilne Pri Figovcu, Pri zlati kaplici in Pri Fajmoštru.«

Ob koncu poročila notranjemu ministrstvu je deželni predsednik Schwarz obljubil, da bo kranjska policija urednika Slovenskega naroda tudi v prihodnje nadzorovala. Iz Pustoslemškovih spominov je razvidno, da so bile informacije o njegovem protiavstrijskem sodelovanju s srbsko vlado oz. Narodno obrano točne in da je prejemal denarna sredstva v te namene.

Dragan Matić