Mako Sajko je leta 1959 diplomiral na Visoki filmski šoli v Beogradu. Bil je prvi slovenski filmski režiser s formalno izobrazbo iz režije. Izpopolnjeval se je v Münchnu in Parizu, bil je asistent režije pri Františku Čapu, Francetu Štiglicu, Janetu Kavčiču in Francetu Kosmaču. 

Sajko se je kot režiser uveljavil v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja s kratkimi dokumentarnimi filmi o socialnih temah. Izstopajoča sta filma Strupi (1964), ki obravnava okoljevarstveno tematiko, in Samomorilci, pozor! (1967). Za slednjega je prejel tudi nagrado Prešernovega sklada. Film ni bil povšeči oblasti, imel pa je pozitiven učinek. Ustanovljeni so bili prvi programi za preprečevanje samomorov med mladimi. Mako Sajko je tudi dobitnik Badjurove nagrade za življenjsko delo (2009) in nagrade Franceta Štiglica (2021).