Veliko tega povezovanja, spremljanja in izmenjave podatkov in dobrih praks se odvija v okviru Svetovne zdravstvene organizacije (SZO).  Gre namreč za organizacijo, v kateri sodelujejo vse države članice in se skupaj odločajo, katere stvari in na kakšen način bodo naslovile v določenem časovnem obdobju. Sekretariat SZO, tako na globalni ravni v Ženevi kot za evropski del v Kopenhagnu, pripravlja poročila, smernice, predloge strateških in tudi zgolj tehničnih rešitev na podlagi zavez, ki jih države članice (194 držav članic SZO) sprejmejo na Generalni skupščini SZO, včasih s konsenzom, redko na volitvah. Zaveze (resolucije, odločitve, konvencije in deklaracije) države članice sprejemajo na različnih področjih zdravja, največkrat na pobudo posameznih držav ali skupine držav. Večina zavez ima naravo priporočil, pravno zavezujoče za države pa so zaenkrat ustava SZO s sprejetimi pravilniki in odločitvami, Okvirna konvencija za nadzor nad tobakom in Mednarodni zdravstveni pravilnik (International Health Regulations – IHR), ki naslavlja področje nalezljivih bolezni. Tudi za konvencije pa velja, da so za državo pravno zavezujoče šele takrat, ko jih ta sprejme (ratificira) in posvoji v svojo zakonodajo, kar je v večini držav pristojnost zakonodajne oblasti (pri nas Državnega zbora).

Izvršni odbor (Executive Board), katerega članica je Kerstin Vesna Petrič in mu predseduje do maja 2023, ima nalogo, da vse te pobude pregleda, ugotovi njihovo primernost z vidika ustave SZO in drugih usmeritev ter pripravi dnevni red zasedanja vsakokratne Generalne skupščine (GS). Njegova naloga je tudi, da preverja, ali se sprejete zaveze izvajajo in sicer, ali je Sekretariat pripravil poročila, smernice in podobno in se seznanja s poročili, v kakšni meri se udejanja tisto, k čemur so se države članice na GS zavezale. Izvršni odbor zaseda vsako leto maja, takoj po GS, ko poteka razprava o poteku skupščine in njenih rezultatih, in januarja/februarja, ko pripravi program zasedanja za naslednjo GS.

Države članice SZO (DČ SZO) vse zaveze umeščajo na način in s hitrostjo, ki jim jo določa nacionalni pravni in politični okvir. Skratka, SZO kot inštitucija nobene države ne more k ničemur prisiliti, če ta tega ne zmore ali iz političnih ali drugih razlogov ne more izvajati. V okviru sprejetih zavez pa ima Sekretariat SZO pogosto nalogo, da o izvajanju poroča, kar predstavlja določeno vzpodbudo za države, da sprejete zaveze uresničujejo. 

Predsedovanje Izvršnemu odboru SZO pomeni vodenje zasedanj. Odločanje poteka le o način poteka zasedanj skladno s pravilniki in priporočila, ki so jih v preteklih letih sprejele države članice SZO. Ta položaj omogoča dobro seznanitev s potekom procesov odločanja, v katerih sodeluje tudi Slovenija s predlogi, ki jih pripravijo naši strokovnjaki z različnih področij zdravstva in so tudi predmet vsakokratne potrditve ministra za zdravje oziroma Vlade RS, kadar gre za bolj politične in ne zgolj tehnične/strokovne odločitve. Slovenija je v preteklosti pogosto zagovarjala stališča majhnih držav, predvsem na področju dostopnosti do zdravil in še posebej do dragih zdravil. Majhne države so namreč ugotavljale, da samo v sodelovanju lahko udejanjajo svoje interese napram velikim državam, ki imajo drugačne interese in tudi bolj izurjeno diplomacijo in druge pogajalske prednosti. Pri večini drugih tem se je Slovenija striktno držala stališč EU, več pobude pa je imela tudi na področjih krepitve zdravja, preventive, obvladovanja kroničnih bolezni in dejavnikov tveganja zanje, še posebej raka, ter mikrobne rezistence,  kar so bile tudi teme predsedovanja Slovenije EU v preteklosti.

Ministrstvo za zdravje oziroma Služba za sodelovanje s SZO ne sprejemata odločitev, ki bi kakorkoli lahko posegale v pravice državljanov, saj take odločitve zahtevajo potrditev Državnega zbora. Službo za sodelovanje s SZO smo vzpostavili, ker se tudi iz naslova prihodnjih nujnih reform v zdravstvu ministrstvo zaveda, da bomo morali imeti dober pregled nad dobrimi praksami v drugih državah, dostop do mednarodnih podatkov in  če bo potrebno, tudi do tehnične pomoči v obliki strokovnjakov na posameznih področjih. Kot članica SZO ima Slovenija namreč pravico, da zaprosi za brezplačno tehnično pomoč v obliki svetovanja, priprave analize ali predloga strateških rešitev. V vsakem primeru na koncu odloči sama, kje in kdaj bi ji taka pomoč prišla prav in kaj od predlaganega b o uresničila. Taka pomoč vključuje tudi izmenjavo dobrih praks z drugimi državami pri oblikovanju naših specifičnih rešitev, kot so digitalizacija v zdravstvu, obvladovanje čakalnih dob, zagotavljanje integrirane oskrbe, naslavljanje mikrobne rezistence in podobno. V sodelovanje so vedno ob tujih vključeni tudi slovenski strokovnjaki, nova Služba pa bo skrbela za koordinacijo sodelovanja, organizacijo dogodkov, posredovanje in pridobivanje podatkov SZO in podobno.

Po drugi strani smo v Sloveniji zainteresirani, da kot članica SZO aktivno prispevamo k odločitvam. To zahteva dobro poznavanje procesov  odločanja v SZO in tudi konteksta, v katerem se te odločitve sprejemajo. Slovenija lahko predlaga rešitve, te pa so seveda kasneje vedno predmet usklajevanja med državami. Kot članica EU Slovenija nima čisto prostih rok pri predlogih ali podpori rešitvam. Te se namreč pred zasedanji SZO uskladijo na ravni EU in temu je še posebej tako, kadar gre za pravno zavezujoče rešitve, ki posegajo ali bi lahko posegale v pravni red EU. Tudi to bodo naloge nove Službe v sodelovanju z diplomatskimi predstavništvi v Ženevi in Bruslju.

Pisarna SZO v Ljubljani pa je izpostava SZO Urada za Evropo in ni v pristojnosti Slovenije. Je neposreden sogovornik ministrstvu pri izvajanju prej naštetih nalog sodelovanja, za SZO koordinira sodelovanje, ne izvaja pa nalog za Ministrstvo za zdravje ali druge inštitucije v Sloveniji.  Pisarna SZO, ki je v Sloveniji od leta 2006, je vseeno velika pridobitev, saj zagotavlja hitrejšo in boljšo komunikacijo med Slovenijo in SZO in bolj učinkovito realizacijo dogovorjenega sodelovanja. Nima nikakršnih pristojnosti odločanja, saj se vse odločitve o sodelovanju sprejemajo neposredno med RS in SZO.

Ministrstvo za zdravje in zdravstvena stroka si vsekakor prizadevajo, da bi upoštevali priporočila SZO, ki temeljijo na znanstvenih dokazih. V sodelovanju s SZO smo opravili tudi več analiz našega zdravstvenega sistema. Na podlagi analiz, ki jih je za Slovenijo skupaj z našimi strokovnjaki pripravil Urad SZO za Evropo, smo v Sloveniji na primer naredili velik napredek na področju duševnega zdravja, kjer sta bili sprejeti zakonodaja in strategija in začet proces, ki bo zagotovil večjo dostopnost do programov krepitve duševnega zdravja, pomoči in skupnostne obravnave za naše prebivalce.

Priprava nove WHO pogodbe

Pandemija COVID-19 je spodbudila DČ SZO, da z namenom boljšega odziva na pandemije okrepijo mednarodne pravne podlage. DČ SZO so sprejele odločitvi, ki vodita v dva paralelna procesa:

1. a) vzpostavitev novega mednarodnega sporazuma (tako imenovane pogodbe) o preprečevanju, pripravljenosti, in odzivu na pandemije (Sklep posebnega zasedanja Svetovne zdravstvene skupščine decembra 2021), ki ga pogaja Medvladno pogajalsko telo (Intergovernmental Negotiating Body- INB) in
2. b) spremembe obstoječega Mednarodnega zdravstvenega pravilnika (International Health Regulations –IHR iz leta 2005), ki ga pogaja Delovna skupina za spremembe IHR (Working group on Amendments to the IHR- WGIHR).

Obe telesi sta odprti za vse DČ SZO.

Mednarodno pogajalsko telo - INB

Telo je začelo s svojim delom v februarju 2022 (INB1), ko je definiralo metode dela in časovnice pogajanj. Na drugem zasedanju (INB2) so bili predstavljeni preliminarni vsebinski elementi novega sporazuma in sprejet sklep, da bo sporazum sprejet pod členom 19 ustanovne listine SZO, kar bo omogočalo tako pravno zavezujoče in pravno ne-zavezujoče člene. Tretje zasedanje (INB3) je potekalo med 5 in 7 decembrom, kjer so bila zasnovana prva izhodišča (conceptual zero draft) za pripravo pogodbe. Dokument je javno dostopen in bo služil kot izhodišče za nadaljnje osnutke pravnega dokumenta  https://apps.who.int/gb/inb/pdf_files/inb3/A_INB3_3-en.pdf.

Sestankov se za enkrat, ko gre šele za pripravo procesa, udeležuje predstavnik misije RS pri OZN v Ženevi, ki se je usklajeval z stroko in misijo RS v Bruslju, v nadaljevanju pa bo Slovenijo na pogajanjih zastopala delegacija, ki jo bo potrdila Vlada RS. Prvi osnutek pogodbe bo predvidoma pripravljen in dostopen javnosti šele februarja letos (pripravljata ga sekretariat in predstavniki regij SZO na podlagi sprejetih izhodišč). Šele takrat se bodo začela prva pogajanja (oz. prvo branje), predvidoma med  27. 2. - 1.3. 2023. Proces naj bi vseboval vsega 9 zasedanj, ki bodo do maja 2024 pripeljala do končnega rezultata, ko naj bi bil novi mednarodni sporazum/pogodba sprejet na takratni Generalni skupščini SZO.

IHR

Po napovedi sprememb pravilnika s strani nekaterih DČ SZO, je Generalni direktor SZO pozval vse DČ SZO, da svoje predloge posredujejo do 30. septembra. Predloge sprememb je podalo 9 DČ (med njimi tudi Republika Češka v imenu EU), ki se skupaj nanašajo na 32 od 63 členov pravilnika in na 6 od 9 aneksov.  Predloge obravnava tudi (strokovna) komisija, ki bo podala svoje mnenje o tehnični smiselnosti sprememb. Delovna skupina je prvič zasedala med 14. do.15 novembrom 2022 in se dogovorila glede metode dela. Naslednje zasedanje bo predvidoma v drugi polovici februarja.

Med obema telesoma bodo potekale tudi koordinacije in možna skupna zasedanja, saj se vsebinsko povezujeta.

Glavni namen obeh instrumentov je boljša pripravljenost na izredne zdravstvene razmere. IHR predvsem potrebuje posodobitev v smislu hitrejšega informiranja in uporabe digitalne tehnologije. Ker pa je IHR v svojem obsegu omejen na preprečevanje širjenja bolezni, je nov mednarodni sporazum/pogodba ključen za vnos novih vsebin, ki presegajo okvirje IHR. Med drugim so to: zagotavljanje enakega dostopa do orodij za preprečevanje izrednih razmer, krepitev zdravstvenih sistemov za odpornost na pandemije, vključevanje pristopa celotne družbe za zagotavljanje pripravljenosti in odpornosti na pandemije ter preprečevanje pandemij s pristopom enega zdravja (povezava med zdravjem ljudi, živali in okolja). Nobeden od dogovorov ne predvideva mednarodne uzakonitve obveznega cepljenja. Obveznost cepljenj in ravnanje s tem v zvezi bo tudi v prihodnje ostalo v pristojnosti vsake DČ SZO. 

Vključevanje RS v pogajanja

Kakršenkoli dogovor glede spremembe IHR ali novega sporazuma/pogodbe oz. sprememba le-tega bosta morala bit najprej sprejeta na Generalni skupščini SZO. Potem obvezno sledi podpis in sprejem/ratifikacija s strani vsake DČ SZO in umestitev v nacionalno zakonodajo, kar vse zahteva obravnavo v Državnem zboru. Republika Slovenija bo sodelovala v pogajanjih kot članica EU (teži se k enotnemu stališču) in kot članica SZO. Predstavnike v pogajanju (delegacijo) bo v kratkem imenovala Vlada RS iz vrst različnih strok, vsi predlogi v procesu pa bodo dostopni tudi javnosti.

Slovenija ima možnost in priložnost, da v pogajanjih opozori na nujnost boljšega spremljanja stranskih učinkov cepiv na mednarodni ravni. V primeru, da bo tak predlog pripravljen s strani naših strokovnjakov in bo dobil zadostno podporo v procesu odločanja pri nas, ga bo potrebno uskladiti z drugimi državami EU in zanj tako zagotoviti ustrezno podporo v procesu sprejemanja novega mednarodnega instrumenta/oziroma pogodbe, kar bo naloga naše pogajalske skupine in diplomacije tako v Ženevi kot v Bruslju. Tak predlog bo v procesu pogajanja lahko podala tudi civilna družba preko svojih organizacij, ki bodo sodelovale v procesu.

Razglasitev izrednih javno-zdravstvenih razmer mednarodnega pomena

Razglasitev izrednih javno-zdravstvenih razmer mednarodnega pomena (Public Health Emergency of International Concern- PHEIC) je že sedaj opredeljena v Mednarodnem zdravstvenem pravilniku (IHR), kjer je jasno zapisano, da ima Generalni direktor SZO možnost razglasiti izredne javno-zdravstvene razmere, v kolikor so izpolnjeni že v preteklosti sprejeti kriteriji. Predlagane spremembe gredo v smer, da bi bila možna še bodisi regionalna (samo za določeno regijo) bodisi vmesna stopnja izrednih razmer. V vsakem primeru pa razglasitev izrednih razmer vpliva predvsem na delo SZO Sekretariata (zagotovitev pomoči državam, pospešeno zbiranje podatkov, organizacija izrednih zasedanj itd.), medtem ko imajo DČ SZO suverenost, da same odločajo, kako bodo izredne razmere naslovile znotraj svoje države.

Transparentnost in demokratičnost postopkov

Seje pogajalskega telesa so v veliki večini v živo predvajane po spletu, kjer si jih lahko ogleda kdorkoli. Dodatno je proces odprt javnosti preko javnih zaslišanj in konzultacij. Več informacij najdete tukaj: https://inb.who.int/home/public-hearings, https://inb.who.int/home/informal-focused-consultations

K sodelovanju v procesu so vabljene vse DČ SZO (vključno s Slovenijo) in imajo možnost izražati svoja stališča. Prav tako ima vsaka država možnost o sprejemu tako pogodbe kot sprememb IHR zahtevati glasovanje. Ne nazadnje, celo potrditev na Generalni skupščini SZO ne zaveže Republike Slovenija (RS) za sprejetje/ratifikacijo mednarodnih instrumentov. Za to je potrebna odločitev na ravni Državnega zbora RS. Proces je torej v skladu z demokratičnimi principi tako na mednarodni kot nacionalni ravni.