Vaške straže so delovale od poletja 1942 do kapitulacije Italije v septembru 1943, najbolj razširjene so bile v okolici Ljubljane in na Notranjskem. Nastale so v času, ko je nestrpnost med podporniki Osvobodilne fronte in njenimi nasprotniki vedno bolj naraščala. Podpora kmečkega prebivalstva partizanom je v tem času upadla zaradi pojavov revolucionarnega nasilja, italijanskih represalij, ki so sledile partizanskim akcijam, pa tudi zaradi močnega vpliva protikomunistično usmerjene Slovenske ljudske stranke (SLS). Vaška straža je bila navadno sestavljena iz prebivalcev enega kraja, njena naloga pa je bila varovati domačo vas in njeno ožjo okolico. Italijanske oblasti so bile do vaških straž sprva nezaupljive, a so sčasoma, tudi po posredovanju lokalnih duhovnikov in političnih voditeljev, takšen način boja proti partizanom podprle. V začetku avgusta 1942 jih je poveljnik italijanske vojske v Ljubljanski pokrajini general Mario Robotti poimenoval z nazivom Milizia volontaria anticomunista (MVAC; Prostovoljna protikomunistična milica), proti koncu leta pa so ustanovitev te milice potrdile še pristojne oblasti v Rimu. Italijani vaškim stražam niso dopuščali nikakršne avtonomije. Postojanke vaških straž so bile podrejene poveljstvom večjih italijanskih enot, povezovanje krajevnih vaških straž ni bilo dovoljeno, dodeljena jim je bila revna oprema, večinoma zastarelo orožje, težko pehotno orožje le v izjemnih primerih. Organizacijska dela je večinoma opravljal tako imenovani odbor vaških straž v Ljubljani, v katerem so sodelovale nekatere vodilne osebnosti SLS, med njimi tudi Albin Šmajd.

Iz poročila vaške straže v Borovnici je razvidno, kakšne dejavnosti so opravljali tamkajšnji vaški stražarji, kako so bili oboroženi in opremljeni, kako so se financirali in prehranjevali, kakšne odnose so imeli z domačim prebivalstvom in z italijanskimi okupatorji. Poročilo št. 3 zajema obdobje od 15. decembra 1942 do 1. januarja 1943, pod psevdonimom Ludovico Borovšek pa ga je podpisal komandant borovniške straže stotnik Ludvik Kolman (1905–1992). Po poklicu je bil pravnik, pred vojno je bil zaposlen pri banovinski inšpekciji dela, v času orožnih vaj je opravil častniški izpit. Pred začetkom vojne je bil vpoklican k vojakom, doživel je razpad jugoslovanske vojske pri Varaždinu, od koder je pred Nemci zbežal v Ljubljano. Septembra 1942 se je pridružil vaški straži v Borovnici in postal njen poveljnik. Ob kapitulaciji Italije je s svojo posadko vztrajal na borovniški postojanki. Kolman je dosegel, da jih Nemci niso razorožili in se zavzel za vključitev v Slovensko domobranstvo. Maja 1944 so ga Nemci zaradi spora z nemškim poveljnikom v Borovnici glede oborožitve skoraj za eno leto zaprli v Ljubljani. Ko so ga malo pred koncem vojne izpustili, je odšel v Šentjošt, potem pa na Koroško. Vrnitvi v domovino se je uspel izogniti. Po več letih življenja v avstrijskih taboriščih je v letu 1950 z družino prispel v ZDA in se naselil v Waukeganu v državi Illinois. Kot slovenski pravnik v Ameriki ni mogel dobiti ustreznega dela. Zaposlil se je kot tovarniški delavec, poleg tega je bil dejaven v slovenski organizaciji Tabor in bil nekaj let tudi njen predsednik. Napisal je številne članke za revijo Tabor, pa tudi za nekatere druge ameriške časopise.

Kolmanovo poročilo vsebuje tudi podatke o uboju dveh vidnih borovniških komunistov in organizatorjev tamkajšnjega narodnoosvobodilnega gibanja Janeza Demšarja in Antona (Toneta) Zalarja – Žana. Demšar (1910–1942), po poklicu mizar, je bil član Komunistične partije Slovenije (KPS) od leta 1941. Zalar (1904–1942), ključavničar in železniški delavec, predvojni revolucionar (član KPS od leta 1933) in sindikalist, je bil zaradi partijskega dela zaprt in preganjan že pred vojno. Julija 1941 ga je italijanska okupacijska oblast aretirala in zaprla v ljubljansko šempetrsko kasarno, od koder mu je že kmalu uspelo pobegniti. Potem se je pridružil partizanski Borovniški četi, kjer je prevzel vlogo političnega komisarja. Po neuspelem pohodu na Dolenjsko in zaradi hude zime se je njegova četa umaknila v dolino, Zalar pa si je nad Borovnico uredil zemljanko. Ko so se prve dni decembra 1941 spet začeli zbirati partizani v okolici Kožljeka, se jim je pridružil in postal komisar na novo nastajajoče Koželjške čete. Leta 1942 je bil imenovan za sekretarja rajonskega komiteja KPS za Borovnico. Septembra istega leta, med veliko italijansko ofenzivo, ki je potekala od julija do novembra 1942, je skupaj s še dvema članoma rajonskega partijskega komiteja, Janezom Demšarjem in Viktorjem Kirnom, odšel na teren. Nad Brezovico so zgradili bunker, od koder so odhajali na politično delo po borovniški okolici; obiskovali so partizanske družine, organizirali zaupnike Osvobodilne fronte, tiskali radijske vesti, organizirali zbiranje hrane za partizane in vzdrževali stike s krajevnimi partizanskimi enotami. Štirinajstega decembra 1942 so pripadniki vaške straže iz Borovnice odkrili bunker; Zalarja je ubila bomba, Demšar, ki je bil obstreljen, si je sam vzel življenje, Kirna pa so ujeli.

Poročilo vaške straže v Borovnici za obdobje od 15. 12. do 1. 1. 1943 je le eden od številnih dokumentov, ki jih je zbral odvetnik in politik SLS Albin Šmajd. Arhivsko gradivo protikomunističnega tabora je zelo pomanjkljivo ohranjeno, zato so tovrstni dokumenti še posebej dragoceni.

Mateja Jeraj