Glede na videne razmere, reševanje v tako ekstremnih razmerah tudi pri reševalci pojavljajo različne travmatične posledice in dostikrat se tega sploh ne zavedajo je v svojem uvodu izpostavil v.d. generalnega direktorja Leon Behin. »Zaradi tega smo v sklopu reševalne enote v Turčijo vključili tudi dva psihološka zaupnika, ki sta dnevno spremljala delovanje naše enote. S tem je bilo omogočeno izvajanje razbremenilnih pogovorov, saj so bili podvrženi zelo velikim fizičnim naporom, videli pa so najhujšo stisko, ki jo oseba lahko doživi. Na eni strani so videli na tisoče preživelih, ki so ostali brez vsega, doživeli so razmere, kjer svojci oziroma starši iščejo svoje otroke, ki so jih izgubili in so prepričani, da so še v objektu. Doživeli so travme, ko so ljudje že v fazi, ko slišijo svoje bližnje in to želijo deliti s tabo, nenazadnje so doživeli prizore mrtvih oseb na ruševinah, pločnikih in cestah. To pri vseh ljudeh pušča posledice, kaj šele pri tistih, ki to doživijo«.

»Med prvimi smo poslali materialno pomoč Turčiji, zdaj jo med prvimi pošiljamo še v Sirijo. Z izkušnjami reševalne ekipe vodnikov psov pa bomo v prihodnje stremeli k temu, da sestavimo in certificiramo ekipo tudi v evropskem sistemu, da jo naredimo še robustnejšo in samozadostno,  kjerkoli na svetu« je zagotovil državni sekretar Medved.

»Zaradi vaše solidarnosti,  poguma, velikega srca in znanja je glas Slovenije odšel v svet. Vesel sem, da ste se vrnili živi in zdravi. Ste med najboljšimi na svetu in danes vam obljubljam, da boste poligon za urjenje dobili tukaj, doma, da vam urjenja ne bo treba drago plačevati v tujini« je ob zahvali povedal Medved.

Matjaž Bolka je izpostavil, da kljub temu, da so amaterji, je njegovo bilo njihovo delo in sodelovanje v Turčiji vrhunsko. »V nobenem trenutku ni bilo različnih mnenj, vedno smo bili enotni in vedno smo lahko računali eden na drugega«.

»25 let življenja smo posvetili delu z reševalnimi psi, ko smo prišli na to intervencijo je bilo nekaj kar človek niti v sanjah ne bi moral pričakovat« je povedal Roman Starman, vodnik reševalnega psa in še dodal, da so pridobili neprecenljive izkušnje, žal pa so se to naučili na napakah drugih.

Robert Anžič je kot zaupnik v enoti opisal potek dela, kateremu je vsak dan sledil tudi večerni pogovor. »Stres je bil ves čas prisoten, saj nismo vedeli kaj nas čaka. Ko smo se pripeljali v Antakyo je bil šok, mesta dejansko ni bilo več«. Reševalci so bili podvrženi nenehnemu stresu zaradi velikega števila mrtvih oseb, neprijetnih vonjav, nenazadnje pa tudi želja, da bi rešil vse ljudi, vendar je bilo to enostavno nemogoče je še dodal. »Na koncu je bilo veliko olajšanje, ko smo izvedeli, da imamo zagotovljen prevoz v domovino s Falconom. Že ko smo se odpravljali, je bil transport velik problem, kako velik problem bi bil šele za nazaj, saj vsi ljudje bežijo ven in ne notri« je zaključil Anžič.