Darovnica Heme Krške, s katero je 6. januarja 1043 salzburškemu nadškofu Balduinu prepustila gospostvo Rajhenburg (predium quod aput Sŏvvam in Richenburhi habebat) je osnova salzburške zemljiške posestni v spodnjem Posavju, ki je ostala v njihovi lasti do zadnje četrtine 15. stoletja. Na savski brežini, nedaleč od izliva Krke v Savo, so salzburški nadškofje postavili utrdbo, prvič je v virih omenjena leta 1249 (castrum Reyne), ki je postala upravno in gospodarsko središče tega dela gospostva. V isti čas smemo postaviti tudi začetke urbanega naselja; to se je razvilo ob gradu, ki je naselju tudi dal ime. Tako nemška kot slovenska oblika imena izvirata iz topografske opredelitve prostora, v katerega sta umeščena grad in naselje (Rain – breg – bregci – brežci – Brežice). Samo naselje se sicer posredno, z omenjanjem prebivalca (civis), v virih prvikrat omenja leta 1309.

Tako grad, ki se je iz urada brestaniškega gospostva sčasoma preoblikoval v samostojno gospostvo, kot tudi naselje sta v naslednjih dveh stoletjih pridobivala na pomenu. Urbar brežiškega urada iz leta 1322, le trinajst let po prvi omembi, Brežice imenuje za mesto (civitas), ki ima lastno sodišče in mitnico (iudicium et muta civitatis). Sicer se v naslednjih nekaj omembah zopet pojavlja oznaka trg, a od leta 1345 naprej je naselje vselej naslovljeno kot mesto. Izmed preostalih mestnih atributov spomnimo še na mestno obzidje, ki se z omembo spodnjih in zgornjih mestnih vrat v virih pojavi leta 1354. V pravnem pomenu pa so Brežice postale mesto leta 1353. Salzburški nadškof Ortolf jim je namreč 18. maja tega leta podelil mestne pravice, ki so jih nato potrjevali in tudi dopolnjevali tako nadškofovi nasledniki na metropolitskem sedežu kot kasneje tudi deželni knezi iz vrst Habsburžanov. Izmed določil tega privilegija izpostavljamo, da ima pravico imenovanja mestnega sodnika nadškof ali njegov vicedom v Lipnici (Leibnitz). Mestni sodnik je bil pristojen ne le za razsojanje v sporih med meščani, temveč tudi med meščani in plemiči, ki živijo znotraj mestnega pomirja, in tožbe tujcev, ne glede na stan, proti brežiškim meščanom. Mesto je imelo pravico 14-dnevnega azila za vse pribežnike, ki se niso pregrešili proti salzburški cerkvi ali mestu, tudi za podložnike gospostev. Po izteku tega časa so lahko s svojim premoženjem tudi ostali v mestu. Tržni mir oziroma polna varnost pa je bila osem dni pred in po sejmih zagotovljena vsem njihovim obiskovalcem. Sejma sta bila prvotno dva, na binkošti in ob sv. Lovrencu (10. avgusta). Temu svetniku je sicer posvečena tudi cerkev v Brežicah, ki je bila podružnica pražupnije na Vidmu, pri kateri je deloval vikar, prvikrat omenjen leta 1354. Mesto je imelo tudi svoj grb in pečat; najstarejši ohranjeni pečatnik je iz leta 1530.

Na čelu brežiške mestne uprave je bil tako vse od podelitve mestnih pravic mestni sodnik, ki je bil verjetno večji del, če že ne celotno salzburško dobo, imenovan in ne voljen. Med letoma 1479 in 1491 je mesto zasedal ogrski kralj Matija Korvin, po koncu tega obdobja pa je prešlo v deželnoknežje roke. Mesto je bilo ob tem vključeno v celjsko četrt. Načeloval ji je vicedom, ki je bil nadzorna in drugostopenjska sodna oblast. Če ne prej, se je prav s prihodom v deželnoknežje roke uveljavila mestna avtonomija z volitvami mestnega sodnika in članov mestnega sveta. Struktura brežiške avtonomne mestne uprave pa nam je bolje poznana šele po letu 1585, s katerim se začne knjiga zapisnikov mestnega sveta. A le malo je manjkalo, da bi se ti, za zgodovino mesta pomembni zapisi, uničili.

Kakor lahko preberemo na uvodni strani knjige sodnih protokolov in zapisov za mesto in meščane pomembnih odločitev, se je foliant z navedeno vsebino leta 1880 znašel v eni od mestnih trgovin, kjer je bil v uporabi »als Makulaturpapier«. Pomen teh zapisov je prepoznala gospa Janette Kreulitsch, ki je nato tudi poskrbela za njegovo vezavo. Knjiga tako nima naslovnice in tudi ne izvirne paginacije ali foliacije. Kot je ugotovila že sama »rešiteljica«, ni mogoče ugotoviti, koliko vsebine folianta je bilo kot ovojni papir izgubljene. Ohranjeni vpisi v knjigi so v veliki večini kronološko urejeni in obsegajo čas med letoma 1585 in 1651. Kot pomemben vir za proučevanje pravne in upravne zgodovine ga je v svoji razpravi iz leta 1936 temeljito obdelal Metod Dolenc.

Ob različnih vpisih sodnih obravnav v zadevah, ki so bile v pristojnosti mestnega sodnika, so najpogostejši in redni, skoraj brez izjeme, vsakoletni vpisi o volitvah in imenovanjih mestnih sodnikov ter drugih uradnikov in uslužbencev. Volitve so potekale 25. aprila na praznik sv. Marka (Marxen Tag). V knjigi mestnih zapisnikov pa je na več mestih omenjeno, da so na ta dan sodnika volili vsi meščani, ki so se v ta namen zbrali v sodni hiši. Ob mestnem sodniku med organe avtonomne oblasti sodijo še organ štirih (die Vier von der Gemain), občasno imenovan tudi notranji svet, in 12-članski zunanji svet (die Zwelf im Rath). Od leta 1617 se jima pridruži še tako imenovana dvanajstija iz občine (die Zwelf in der Gemain), ki se po desetletju preimenuje v zunanji svet, poimenovanje notranji svet pa se prenese na prejšnji 12-članski zunanji svet. Ob voljenih uradnikih je mesto imelo tudi nekaj imenovanih služb. Najprej je to mestni pisar, ob njemu pa so bili imenovani še mestni učitelj, ki je opravljal tudi nekatere cerkovniške naloge, mestni hlapec (halter) in dva mestna stražnika, ki sta opravljala tudi službo žitnih merilcev. Redko se omenja tudi sodnega sla ali biriča (Stadtpot). Ob navedenih uslužbencih je mesto vsako leto najemalo tudi dva voznika savskega broda.

Zapisi o poteku volitev mestnih organov razen v nekaj primerih ne poročajo o posebnih zapletih. Le dvakrat se je primerilo, da izvoljeni ni želel sprejeti funkcije. Eden od dveh takih primerov se je pripetil leta 1643, ko so na volilni dan 25. aprila s tridesetimi glasovi za mestnega sodnika izbrali Ivana Kosa. Izbrani pa se je branil sprejeti službo in se je pokoril šele, ko so mu zagrozili z globo 50 zlatnikov. Leto kasneje, ko je bil isti Janez Kos ponovno izbran, pa ni poročila o kakršnih koli zapletih. Pač pa je omenjeni ob izvolitvi v letu 1648 dal zapisati šest pritožbenih točk, katerih upoštevanje je postavil kot pogoj za prevzem službe mestnega sodnika. Iz njih se zrcalijo težke gospodarske razmere ob koncu tridesetletne vojne in ne le muhavost izvoljenega. Zahteve sodnika Kosa so bile naslednje:

• Vse poti, tudi v mestnem pomirju, je treba popravljati;
• Žita ni dovoljeno prodajati z dobičkom;
• Nobenemu podložniku se ne sme dopuščati, da bi redil prašiče ali živino;
• Še manj se sme dovoliti podložnikom, da bi živino klali;
• Za vsako vrsto žita je treba posebej določiti ceno za prodajo in jo tudi razglasiti;
• Uresničiti je treba pojedino za sodnika (ob prisegi novih meščanov).

Protokole in druge zapise v knjigo so vpisovali mestni pisarji, jezik pa je nemški. Občasno so uporabljeni latinski pravni izrazi, le v dveh primerih pa so bile zapisane tudi slovenske besede. V prvem je ob nemškem izrazu Gereutt pripisano še pojasnilo s slovensko ustreznico oder Ograia. Drugi primer slovenike pa je povezan s kaznovanjem klevetnika, ki je žalil mestnega sodnika in njegovo ženo. Za kazen je moral v zapor v zgornjem stolpu, od koder ga niso izpustili, dokler ni poravnal kazni v višini desetih zlatnikov. K temu pa je dodan še moralističen nauk v slovenščini – operi Jesigh.

Jože Škofljanec