S ponosom lahko ugotovimo, da pri nas obeležujemo lepo število praznikov v poklon boju za družbeno pravičnost in solidarnost ter enake možnosti.

Dan upora proti okupatorju postavlja na piedestal boj povezane fronte, ki je osvobodila od imperialistične in kapitalistične okupacije.
Praznik dela opozarja na družbeno in politično moč povezane skupnosti tistih, ki za preživetje prodajamo svoje delo, čas in znanje.

Današnji osmi marec pa na koledarju zaseda neodtujljivo mesto osrednjega mednarodnega praznika enakih možnosti in solidarne družbe. Tu je praznik, ki kaže pot v svet, kjer za udejanjanje osebnih in skupnostnih vrlin ni predpogojev v rasi, spolni usmerjenosti, politični in verski pripadnosti. Oziroma, na kar dan žensk opozarja že v imenu -  v spolu.

A ne samo to. Dan žensk se je sprva imenoval »dan delovnih žena«. Torej tistih žensk, ki so bile boj za enakopravnost na dveh frontah, ženski in delavski. Ki so razumele, da je v svetu, kjer za preživetje prodajaš svoje delo, čas in znanje, boj za enake možnosti najprej boj za delavske pravice. Tudi tam ni bilo nič podarjenega, vse izborjeno. Pravica do udeležbe na volitvah, osemurni delavnik, prazniki, vikend, pravica do počitka.

Boj za enakopravnost spolov in manjšin danes stoji na istih temeljih kot takrat, ko so se leta 1917 v Trbovljah prvič povezale feministke v protestu in praznovanju dneva žensk: enako plačilo in enake pravice za vse. Zavedale so se, da svet v patriarhalnem kalupu izključuje polovico človeštva in hromi družbeni razvoj. Do danes je svet na videz res oddrobil nekaj korakov naprej, a iskreno opozorim, da si v blišču napredne družbe 21. stoletja nikar ne zatiskamo oči pred vselej gotovimi dejstvi. Za deklarativnimi enakimi možnostmi za vse spole, ki nam jih narekujejo obča družbena dostojnost, pa tudi zakonodaja in mednarodne listine, se v praksi še vedno prevečkrat skriva svet dveh ravni in dveh hitrosti. 

Nedavna domača raziskava je razkrila, da 70 odstotkov Slovenk meni, da imajo pri zaposlovanju manj možnosti kot kolegi, 34 odstotkov pa jih ocenjuje, da za svoje delo prejemajo slabše plačilo kot moški. Pomenljiva so tudi temna poročila o revščini med ženskami, psihičnem, fizičnem in spolnem nasilju v družini in femicidu. Dan žensk in napredna ženska družbena gibanja so tu zato, da opozorijo na te številke, osebne zgodbe, ki stojijo za njimi, in politike, ki jih dovoljujejo. Feministična gibanja so nujna!

Zato, dovolite mi, da se kot politik na tem mestu odzovem in javno zavežem, da bom tudi v prihodnje v vladi in politiki glas enakih možnosti za vse. Kot sem bil vselej doslej; ob pobudi za dvig minimalne plače, kot zagovornik načela »enka je minimalka«, pri ureditvi področja izplačevanja preživnin samohranilkam, za ohranitev dodatka za delavno aktivnost, zagovornik načela »Samo da pomeni da« ter zagovornik pravice do prekinitve nosečnosti in oploditve z biomedicinsko pomočjo.   

Manjšina ni številka. Manjšina je družbena kategorija. In če smo skozi zgodovino brali o potiskanju polovice vseh ljudi v manjšino, stran od priložnosti, samo zaradi spola, imamo danes izredno priložnost, da to neskladje odpravimo.

Skupaj in družno: civilna družba in napredni del politike. Da bo prihodnost zares solidarna.