Prva znana opazovanja vremena so na področju današnje Slovenije potekala v Piranu od leta 1785 do 1808.

Naslednja zabeležena opazovanja so se začela januarja 1818 v Ljubljani, leta 1849 pa v Postojni.

Sistematična in organizirana meteorološka opazovanja so se začela leta 1851 z vzpostavitvijo Central-Anstalt für Meteorologie und Erdmagnetisums na Dunaju. Osrednji zavod je je vzpostavil način dela, ki mu sledimo še danes na državni meteorološki mreži postaj. Leta 1851 je monarhija prepoznala pomen in potrebo države po meteoroloških podatkih.

Prvi meteorološki opazovalci so bili izobraženci: profesorji, duhovniki, uradniki in drugi. Med njimi je bila tudi Serafina Dežman, ki je opazovanja izvajala od leta 1861 do 1895 na postaji v Ljubljani.

Leta 1851 sta bili na slovenskem dve meteorološki opazovalnici, v Ljubljani in Postojni. Leta 1895 je število opazovalnic preseglo 100. Toliko jih je bilo tudi v času obeh svetovnih vojn. Največ meteoroloških opazovalnic je bilo sredi 70-ih let 20. stoletja, okoli 350. V začetku 90ih let 20. stoletja so se začele pojavljati prve samodejne postaje.

Zabeležene meteorološke izmerke in opazovanja so že od samih začetkov z objavo posredovali javnosti, s tem so ostali zapisi podatkov tudi za naslednje rodove. Iz istega razloga je danes pomembna skrb za arhivsko gradivo. Zato želimo na Agenciji za okolje z digitizacijo zaščititi bogato meteorološko dediščino in jo približati širšemu krogu ljudi.

Meteorološki arhiv ni le zbirka podatkov o vremenu tistega časa, pač pa je tudi odsev zgodovine naroda, govori o njegovi kulturi in znanju, o opazovalcih, krajih, instrumentih in razvoju stroke.

Delo meteorologa na Hidro-meteorološekm zavodu (leta 1973)

Meteorologi so spremljali tudi področja klimatologije, agrometeorologije, merili onesnaženosti zraka, v medicinski meteorologiji.

Vremensko prognostiki imajo sedaj okrog sebe ekrane s satelitskimi in radarskimi slikami, modelskimi prognozami in računalniškimi analizami vremenski kart. Takrat pa so imeli svinčnike in barvice, s pomočjo katerih so analizirali vremenske karte, v katere so prej tehniki v zbirnem centru vnesli podatke, ki so jih dobili po teleprinterju. Imeli so tudi klasičen pisalni stroj, na katerega so pisali napovedi, ki so jih prišli iskat kurirji časopisov, radia, televizije. Poleg tega pa smo iz meteoroloških centrov v Nemčiji in Veliki Britaniji dobivali nekatere že analizirane prizemne in višinske karte; te so prihajale po dolgovalovni radijski povezavi, ki ni vedno delovala. Tiskali so jih s stroji Ladoga na fotokemičnem papirju, za katerega se ni vedelo, ali je strupen.

Znatna razlika glede je bila tudi glede dela v zimskem času. Ko je takrat prišel dežurni prognostik ob 4.00 zjutraj v službo, je moral najprej odnesti pepel iz peči, zakuriti in začel delati, ko so se prsti dovolj ogreli.

Obramba pred točo in postavitev drugega meteorološkega radarja

Ker je toča res huda ujma, se ji že dolgo skušajo upreti – z zvonjenjem, s možnarji, s posipanjem oblakov s srebrovim jodidom s pomočjo raket, iz letali, itd.

Da pa bi vedeli, kam streljati z raketami, je bilo treba oblake pregledovati z radarjem. Čeprav je bil radar zasnovan za gledanje skozi oblake, pa je z vse večjo občutljivostjo postal tudi orodje za gledanje oblakov samih. Prvi radar za obrambo pred točo po sovjetskem vzoru z raketami s srebrovim jodidom je bil vojaški radar 3-MK-7, postavljen na Žikarcah leta 1971, potem pa je Slovenija kupila pravi vremenski radar WR-77 podjetja Enterprise Electronics Corporation (EEC) in ga 1981 postavila poleg vojaškega na Žikarce, leta 1984 pa premestila na Lisco.

Ker vreme prihaja večinoma od zahoda, so si meteorologi želeli še radar v zahodni Sloveniji. Z njim bi prej opazili, vremenske motnje, ki so se bližale od tam. To bi bilo koristilo ob močnejših nevihtah, saj bi lahko izdajali opozorila vsaj uro ali dve vnaprej.

V Furlaniji so imeli organizirano obrambo pred točo. Kupili so meteorološki radar, postavili so merilnike toče na tleh, najeli so raziskovalno letalo. Slovenski meteorologi so preko slovenske vlade dosegli, da je Jugoslavija v osemdesetih letih prejšnjega stoletja sklenila z Italijo (za deželo Furlanijo – Julijsko krajino) mednarodni sporazum o skupni obrambi pred točo. V skupni obrambi pred točo naj bi zgradili radar tudi v zahodni Sloveniji. Mednarodni komisiji sta se sestajali, razpravljali o tipih radarjev, kako izmenjevati radarske podatke, ali je mogoče kombinirati podatke dveh dopplerjevskih radarjev in podobno.

Radar naj stal na Slavniku, kjer so že začeli z gradbenimi deli. A civilna iniciativa, ki se je bala vpliva radarskih žarkov na okolje in ljudi, je uspela ovreči gradbeno dovoljenje. V Podgorju pod Slavnikom so meteorologi skušali krajanom razložili, da bi bilo zdravju lahko škodljivo, če bi koga oplazili radarski mikrovalovi, toda radar vendar »gleda« navzgor ne pa dol v Podgorje.

Tudi najvišje ležeči kraji v okolici (npr. Artviže v Brkinih) bi bili po vseh kriterijih varni. Prebivalce je bilo tudi strah, da bi bile zaradi obsevanja padavine radioaktivne. Niso vedeli, da ne gre za radioaktivno sevanje, ampak za mikrovalove (podobne radijskim valovom). In ko se to sevanje enkrat absorbira v snežinkah ali kapljicah, se pretvori v toploto, padavine segrej in ga ni več. Skrbelo jih je tudi, da bi burja krivila radarske žarke, da bi tako segli v dolino. Pojasnjevali smo, da se radarski žarki zaradi vetra, če je še tako močan, ne krivijo.

Izgledalo je že, da so razlage prebivalce prepričale. Potem pa se je oglasih profesor iz Fakultete za elektrotehniko in pokazal na svojo uro, na kateri so se ponoči svetile oznake za ure. Rekel je nekaj takega: »Jaz jo sicer nosim, ker je sevanje zelo, zelo majhno, ampak nekaj ga pa je vseeno Pri tem je zamolčal, da oznake oddajajo vidno svetlobo, ki ni nevarna. Pa je bilo konec – gradnja radarja na Slavniku je bila končana.

Sledila so dolgotrajna iskanja nadomestne lokacije na Slatni, Vremščici, Trstelju in Krimu, kajti radar bi morala Slovenija postaviti, če že ne zaradi drugega, zaradi sporazuma z Italijo. Kupila je radar DWSR – 88, a dopplerjev in z dvema polarizacijama. Kupljen in dobavljen je bil leta 1989. A na nobeni lokaciji ni bilo uspeha. Radar je bil leta 1995 zaradi starosti poslan na splošni pregled in popravilo k proizvajalcu. Vrnil se je leto dni kasneje z nekaterimi zamenjanimi komponentami. Leta 1997 je radar dočakal ukinitev obrambe pred točo in leta 2000 zamenjal postarani radar na Lisci. Vere v obrambo pred točo ji bilo namreč vse manj, dogodile so se tudi nesreče z raketami, tako da so raketno obrambo pred točo v Sloveniji leta 1997 opustili. Po koncu obrambe pred točo so radarski podatki služili in še služijo kot pomoč pri vremenskih napovedih, v hidrologiji in za opozarjanje pred vremenskimi ujmami.

Potreba po opozarjanju na vremenske ujme je ostala. To je dobro razumela Civilna zaščita. Ministrstvo za obrambo je za drugi meteorološki radar dalo na razpolago svojo lokacijo na Pasji ravni. Tako je Slovenija pokrita z radarskimi informacijami o vremenu. Poleg tega pa so državne službe začele radarske podatke izmenjavati med seboj v realnem času. Tako imamo na razpolago pan-evropsko operativno dvodimenzionalno in tridimenzionalno sliko – s samo 15-minutno zakasnitvijo.

Te meritve na Agenciji za okolje asimilirajo v model ALADIN s horizontalno ločljivostjo 1,3 km z analizo in napovedjo na vsako uro.

Kako se je Slovenija vključila v modeliranje vremena z modelom ALADIN

Leta 1990 so na Dunaju začeli preučevati možnost ustanovitve regionalnega centra za modeliranje atmosfere z visoko ločljivostjo na omejenih območjih za uporabo pri napovedovanju vremena.

Koncept projekta ALADIN je leta 1990 predlagal Météo-France. Vzpostavili bi sodelovanje z nacionalnimi meteorološkimi službami srednje in vzhodne Evrope. To sodelovanje naj bi potekalo na področju numerične vremenske napovedi, ki predstavlja osnovo za orodja sodobnega napovedovanja vremena. Francoski akronim ALADIN: Aire Limitée Adaptation dynamique Développement InterNational.

Na sestanek na Dunaj je avstrijski ZAMG povabil tudi Slovenijo, ki takrat še ni bila samostojna država. Z dunajskimi prognostiki je namreč slovenska meteorologija sodelovala že dalj časa.

Na sestanku se je pokazalo, da Jean-François Geleyn na udeležbo Slovenije pri ALADINU ni računal. Eden od vzrokov je bil državno-politični, drugi pa tudi ta, da je tedaj v Jugoslaviji že obstajal meteorološki model za omejeno območje, imenovan LAPEM (Limited Area Primitive Equations Model).

Kljub dejstvu, da so Météo-France prvotno zanimale udeležbe Poljske, Češke, Slovaške, Madžarske in Romunije, je slovenska delegacija izpostavljala namero Slovenije, da se temu projektu pridruži. Ko je naša delegacija predlagala akronim za model za srednjo Evropo LACE (Limited Area for Central Europe) – kar pa pomeni »čipka«, je bil led prebit. LACE je bil ustanovljen v enem letu, v njem pa so sodelovale državne meteorološke službe Avstrije, Hrvaške, Češke, Madžarske, Slovaške in Slovenije. Leta 1994 je bilo uradno vzpostavljeno regionalno sodelovanje RC LACE 1994, ki se mu je 2007 priključila Romunija.

Francoska vlada, ki je opazila priložnosti za sodelovanje v srednji Evropi, je zagotovila znatno finančno podporo za spodbujanje povezav. S to podporo je Météo-France predlagal za razvoj različico svojega globalnega modela ARPEGE z omejenim območjem. Francija je vzpostavila tudi finančni okvir za raziskovalno sodelovanje z novimi državami – tisti s Slovenijo se je imenoval Proteus. Ker Hidrometeorološki zavod ni bil raziskovalna ustanova in celo »ni smel« raziskovati, se je sodelovanje vzpostavilo z meteorologijo na Univerzi.

Razvoj napovedovanja vremena v Sloveniji v zadnjih 40 letih

Mednarodna izmenjava meteoroloških podatkov je v 80 letih prejšnjega stoletja potekala preko vozlišča v Beogradu. Tehnično je temeljila na teleprinterski povezavi, vnos prejetih podatkov na nižinske in višinske karte Evrope pa je potekal ročno z dvobarvnimi peresi. Tudi analize polj so risali ročno. Prognostične karte DWD smo sprejemali s pomočjo radio-faksimilne naprave.

Zaradi zgodovinske povezanosti in osebnih poznanstev smo leta 1984 vzpostavili računalniško povezavo z avstrijsko meteorološko službo na Dunaju, od koder smo pričeli sprejemati izračune novoustanovljenega Evropskega centra za srednjeročne vremenske napovedi (ECMWF). Približno istočasno smo dobili tudi prvi sprejemnik satelitskih posnetkov vremenskega satelita Meteosat.

Konec 80-ih let je direktor Zveznega hidrometeorološkega zavoda v Beogradu postal naš sodelavec Jože Roškar. V zelo kratkem času mu je uspelo zastarelo tehnologijo prenosa podatkov posodobiti in računalniške povezave z Beogradom so po hitrosti celo presegale povezavo z Dunajem.

Leta 1991 prišlo je do razpada Jugoslavije in zaradi vojne na Hrvaškem tudi do prekinitve telekomunikacijskih kanalov z Beogradom. K sreči smo lahko tako rekoč čez noč prešli na že utečeno pot izmenjave podatkov s centrom na Dunaju, ki poteka še dandanes.

V naslednjih letih se je Slovenija kot samostojna država postopno pridružila vsem mednarodnim organizacijam s področja meteorologije: Evropski center za srednjeročne vremenske napovedi (European Center fo Medium Range Weather Forecast -ECMWF), Svetovna meteorološka organizacija (World Meteorological Organization - WMO), Evropska organizacija za izkoriščanje vremenskih satelitov (European Organisation for the Exploitation of Meteorological Satellites - EUMETSAT), Združenje evropskih meteoroloških služb (European Meteorological Network - EUMETNET) in tudi številnim mednarodnim projektom: Sodelovanje v znanosti in tehnologiji (Cooperation in Science and Technology - COST), Meteorološki projekt za območje Alp (Mesoscale Alpine Project - MAP), ALADIN, Evropski opozorilni sistem oz. portal (METEOALARM).

Danes naše napovedi temeljijo na izračunih modelov ALADIN in ECMWF. Vsi podatki in napovedi so prosto dostopni na svetovnem spletu (www.meteo.si, www.vreme.si), aktivni pa smo tudi na družabnih omrežjih (Twitter, Facebook, Instagram). Posebno pozornost, kot vse nacionalne meteorološke službe, posvečamo izdaji opozoril.

Razvoj klimatologije

Meteorološke meritve so se v Sloveniji in tudi drugod po svetu do sredine 20. stoletja večinoma uporabljale za analizo tekočega vremenskega dogajanja in izračun dolgoletnih povprečij (podnebja). Do leta 1977 so se klimatologi (večinoma geografi) na hidrometeorološkem zavodu ukvarjali skoraj izključno z opisom podnebja v določenem kraju ali območju (tudi za uporabo v kmetijstvu in gospodarstvu). To je bilo težko in zamudno ročno delo statistične obdelave meritev.

S prvimi računalniki in zaposlitvijo izšolanih meteorologov se je klimatologija začela usmerjati v poglobljen študij vremenskih in podnebnih procesov. V 80. letih 20. stoletja so bile narejene številne študije lokalnih značilnosti podnebja in vpliva dejavnikov, izvedene posebne meteorološke meritve za naročnike, ocenjena potenciala vetra in sonca za izkoriščanje ter druge študije. Izhajati so začeli zvezki Klimatografije Slovenije 1951–1980 in kasneje 1961–1990. V 90-ih letih je HMZ začel izdajati tudi Meteorološki letopis in mesečni bilten (zdaj Naše okolje).

Nov velik skok je klimatološka stroka na Agenciji in tudi v Sloveniji doživela okoli leta 2005. Začeli smo s prvimi analizami podnebnih sprememb in sprotno analizo izjemnih vremenskih dogodkov (poplav 2007 v Železnikih). Vse večja zmogljivost računalnikov je omogočala uporabo geografsko-informacijskih sistemov (podnebne zemljevide smo prej risali ročno). Vse več podnebnih informacij je bilo dosegljivih na spletnih straneh.

S pomočjo mednarodnih projektov in kadrovskih izboljšav smo v zadnjih 15 letih na oddelku za klimatologijo izvedli dva velika projekta: Podnebna spremenljivost Slovenije v obdobju 1961–2011 in Ocena podnebnih sprememb v Sloveniji v 21. stoletju. Zdaj gradimo na teh rezultatih in posodabljamo vedenje o podnebnih spremembah in vremenskih ter podnebnih ekstremih. Z letošnjim letom prehajamo na novo primerjalno obdobje, 1991–2020, zato bomo znatno posodobili in razširili spletne vsebine.

Podzemne vode

Po ustanovitvi Hidrometeorološkega zavoda (HMZ) leta 1947 je smo vzpostavili mrežo stalnih postaj za meritve gladine in temperature podzemne vode v aluvialnih vodonosnikih prodno peščenih zasipov, ter pozneje pretokov, temperature in elektroprevodnosti vode izvirov kraških vodonosnikov.

Na podlagi meritev so se začele izdelovati in objavljati analize količinskega stanja, sprva na letni ravni, pozneje že na mesečni ravni in danes celo na tedenski ravni.

Več kot šest desetletij nazaj se je začelo z načrtnimi občasnimi simultanimi meritvami gladine podzemne vode na mreži več kot dva tisoč točk. Iz ovrednotenih meritev so nastale hidrogeološke karte podzemne vode in pozneje konceptualni modeli. Ti modeli omogočajo analize o virih napajanja, globini vode, smeri toka in napovedi ogroženosti podzemne vode ob morebitnem onesnaženju.

Ob začetku samostojnosti Slovenije se je začela skokovita rast rabe analitičnih orodij, ki sovpada z razvojem merilne tehnike in računalništva. Od ročnih meritev in mehanskih naprav se je prešlo na elektronsko merjenje in avtomatizacijo mreže postaj. V uporabo se je vpeljalo komercialne numerične modele za modeliranje toka podzemne vode in modeliranje širjenja onesnaženja.

Na Agenciji za okolje je bil, v sodelovanju s tujim partnerjem, razvit lastni model GROWA-SI. Z njim se izdeluje vodno bilančne analize za Slovenijo, s prostorsko ločljivostjo enega hektarja.

Danes je že aktiven model mGROWA, s katerim so možne tudi tedenske analize podzemne vode. Velika prednost slovenskega pristopa meteorološki in hidrološki službi je, da sta skupaj v enoviti organizaciji, kar omogoča učinkovito spremljanje celotnega vodnega kroga in izmenjavo podatkov. V taki organizaciji je sedem desetletij neprekinjenega niza izmerjenih podatkov o podzemni vodi neprecenljiva osnova za ocene podnebnih sprememb.

Iz dolgoletne strokovne tradicije izhaja tudi najpomembnejše sporočilo: podzemno vodo je treba ceniti, spoštovati in varovati. Vir skoraj vse pitne vode (98 odstotokov) v Sloveniji je podzemna voda. Ko odpremo pipo, si natočimo podzemno vodo.  

Ni dovolj, da podzemne vode varujemo samo na varstvenih pasovih, ampak na celotnih vodnih telesih.

Vpliv na podzemno vodo imajo tudi reke, saj so v stalni povezavi s podzemno vodo. V času suš praktično vsa voda v rekah prihaja kot »bazni tok« podzemne vode.

Podzemna voda postane »vidna«, ko je zmanjka vode na pipah. (Skoraj vsako letno imamo težave ob morju, ko izviri Rižane ne zadoščajo več potrebam aktivnosti ob obali.) Takrat se začnemo zavedati, da je podzemna voda stabilen in kvaliteten vir pitne vode. Za pitno vodo jo bo, izgleda, dovolj. Za ne nujne dejavnosti (tuširanje, zalivanje, pranje) pa je v času suše potrebno zavedanje, da vodni viri niso neskončni in da poraba lahko hitro presega naravne zmožnosti oskrbe. Z izobraževanjem in osveščanjem ter dolgoročnim načrtovanjem rabe vode lahko prilagodimo naše aktivnosti tudi novi realnosti v spremenjenem podnebju ter zagotavljamo zadostne vodne vire za prebivalstvo in naravo.

Voda kot naravno bogastvo

Voda je pomembno naravno bogastvo, s katerim v Sloveniji gospodari država. Dober gospodar hoče imeti v vsakem trenutku na voljo čimbolj natančne podatke o stanju vira, s katerim razpolaga, njegovih zalogah, razporeditvi, kakovosti, trendih v prihodnosti ipd. V Sloveniji je ta naloga podeljena Agenciji za okolje, ki preko mreže merilnih postaj skrbi za beleženje osnovnih, z vodami povezanih veličin: nivo gladine, temperatura, pretok reke, specifična elektroprevodnost in vsebnost suspendiranih snovi.

Na ozemlju Slovenije se nahaja skupaj preko 350 merilnih postaj za meritve podtalnice (podzemna voda) ter meritve rek, jezer in izvirov (površinska voda). Vsako merilno mesto ima povezavo s sedežem Agencije, ki podatke zbira, sproti pregleduje in objavlja.

Zbrane podatke Agencija sproti tudi obdeluje in nadgrajuje z uporabo računalniških oz. numeričnih modelov ( hidrološki prognostični model, vodnobilančni model), na podlagi katerih objavlja hidrološke napovedi, opozorila, karte stanja ipd. Podatke in rezultate modelov Agencija posreduje javnosti preko medijev, spletnih strani, družabnih omrežij ipd.

Meteorološka podpora pridelavi hrane

Kmetijstvo je ena najstarejših in najpomembnejših gospodarskih panog na svetu. Trenutno je v EU 10 milijonov kmetov, v Sloveniji imamo po popisu leta 2022 68.331 kmetijskih gospodarstev. V povprečju ima vsako v obdelavi okrog 7 ha zemljišč.

Kmetijstvo je v preteklih tisočletjih prehodilo dolgo pot razvoja. Odvisnost kmetijske pridelave od vremena/podnebja/okolja pa ostaja in znanje o tem postaja neprecenljivo, še posebno v času soočanja s podnebnimi spremembami.

Informacijski obrat

V preteklosti je kmet znanje o vplivu vremena na kmetijsko pridelavo pridobil na izkustvu prednikov, opazovanj, ga ubesedil v vremenske pregovore oziroma koledarje. Z razvojem kmetijstva pa se je razvijala znanstvena veda agrometeorologija in se je krepila meteorološka podpora kmetovanju. Njena značilnost je izjemna interdisciplinarnost med različnimi okoljskimi vedami. Z opaznim razvojem lahko sedaj v novejšem obdobju stoji ob strani novim tehnologijam za povečanje produktivnosti in se sooča z izzivi trajnostnega kmetovanja, zmanjševanja obsega obdelovalne zemlje in prehranjevanja naraščajočega števila svetovnega prebivalstva.

Podnebno pametno kmetovanje

V zadnjih 30-ih letih se je dostopnost in natančnost podatkov v tej panogi meteorologije precej spremenila. Novi monitoringi, moderna oprema za opazovanja, daljinsko zaznavanje, geografski informacijski sistemi ter izboljševanje meteoroloških napovedi v kombinaciji z novimi komunikacijskimi tehnologijami danes omogočajo dostop do številnih podatkov, od vremenskih, podnebnih, fenoloških do podatkov o tleh, vodnih virih, pridelkih itd. To bogastvo informacij omogoča boljše poznavanje kompleksnih povezav med okoljem in kmetijsko pridelavo. V tem informacijskem obratu v kmetijski meteorologiji je vedno večja skrb za podnebne spremembe gotovo odigrala pomembno vlogo. Napovedovanje učinkov podnebnih sprememb je postalo enako pomembno kot napovedovanje sezonskega vremena, to pa zahteva učinkovito uporabo podatkovnih virov in sposobnost učinkovitega posredovanja teh informacij kmetom. Kmetijstvo se opremlja s tehnologijami umetne inteligence, digitalnih orodij in mobilnih aplikacij za podporo pridelavi, zlasti pri spremljanju stanja tal in rastnih razmer in številnimi drugimi dejavniki, ki so povezani v verigi preskrbe s hrano. Na ta način lahko kmetovalec dobesedno v svojo dlan na polju prejema izsledke analize v realnem času, kot so vremenske razmere, napovedi, opozorila, tehnološke nasvete (namakanje, škropljenje, gnojenje in drugo). Pridelovalec hrane tako postaja visoko kvalificiran uporabnik modernih tehnologij, ki so nepogrešljiva podpora njegovim odločitvam pri izbiri ustrezne vrste in tehnologije pridelave. s čim manjšim okoljskim odtisom. Pri tem naša država ni, oziroma ne sme biti izjema.

Agrometeorologija na Agenciji za okolje v zadnjih letih

Tudi agrometeorološka stroka v Sloveniji je v zadnjih desetletjih naredila velik strokoven napredek, kar poleg znanstvenega razvoja omogoča tudi članstvo v številnih nacionalnih in mednarodnih projektih ter aktivnim delom v uglednih mednarodnih organizacijah, predvsem Svetovni meteorološki organizaciji. Na ARSO v zadnjem desetletju posebno pozornost posvečamo monitoringu suše, ki z realnostjo podnebnih sprememb vse bolj postaja preteča spremljevalka kmetijske pridelave. Več kot desetletje in pol vodimo Center za upravljanje suše v JV Evropi (DMCSEE), kjer skupaj s številnimi mednarodnimi eksperti in  s sodelovanjem v mednarodnih projektih skrbimo za razvoj sušnih kazalnikov, metodologij za oceno tveganja in upravljanja suše ter krepitev znanj s tega področja (projekti DriDanube, ADO, X-RISK-CC, Impuls4Action, Clim4Cast). S projekti smo razvili orodja za spremljanje suše v delu evropskega prostora, v Podonavju in alpskem prostoru, v zadnjem času prenašamo znanje in izkušnje tudi v druge regije (centralna Evropa, Armenija).

Poudarek nacionalne krepitve znanja in tesnega interdisciplinarnega sodelovanja na tem področju je tudi Sušomer, spletno orodje za spremljanje sušnih razmer in stanja tal v Sloveniji, ki po ogledih na spletu in odzivih uporabnikov ter za sušo odgovornih inštitucij potrjuje svoje poslanstvo in daje zagon za nenehne izboljšave.

Tudi obveščanje splošne in strokovne javnosti o vplivu vremena/podnebja na ekosisteme je naše poslanstvo in tudi tu moderna tehnologija prenosa podatkov omogoča uporabnikom prijazne nove produkte, kot so dnevna agrometeorološka napoved (»traktorčki«), fenološki razvoj izbranih rastlin prikazan na fenorisanki, modeliranje vodne bilance rastlin in napoved namakanja, analiza vpliva podnebnih sprememb, ocene tveganja zaradi izrednih vremenskih dogodkov (suše, moče, pozebe), vzpostavljanje interaktivne mreže poročevalcev o suši in drugo.

Naše poslanstvo podpori kmetijstvu danes drugačno, predvsem nadgrajeno v primerjavi s preteklim. Ne smemo pa pozabiti na neprecenljivo delo v preteklosti, ki je gradilo na ustvarjanju podatkovnih baz, ki omogočajo gradnjo in ovrednotenje izsledkov moderne tehnologije.

Pogled v prihodnost

Napovedovanje vremena s strojnim učenjem

V zadnjih desetletjih je strojno učenje doživelo razcvet in se razširilo v množico različnih področij.

V meteorologiji lahko metode strojnega učenja uporabljamo tako v znanstvenih analizah dinamike ozračja, kot pri napovedovanju vremena. Modeli strojnega učenja se napovedovanja učijo na podlagi podatkov o vremenu v zadnjih desetletjih in sedaj so dohiteli tudi najboljše klasične vremenske modele. Njihova prednost je izjemna sposobnost učenja kompleksnih povezav med različnimi spremenljivkami, ki jih trenutni numerični modeli še ne znajo ali ne zmorejo simulirati.

S pomočjo strojnega učenja lahko napoved izvedemo tudi nekaj tednov ali mesecev v prihodnost, kjer izkoriščamo počasi spreminjajoče se vremenske vzorce, kot so anomalije v temperaturi morja ali pokritost tal s snežno odejo ter množico drugih spremenljivk. Koristi dobrih dolgoročnih napovedi bi imele močan doprinos k človeštvu, saj bi z njihovo pomočjo lahko podaljšali čas napovedi ekstremnih vremenskih dogodkov in izboljšali načrtovanje pridelave hrane in energijskih zalog.

Pojasnilo k sliki: Model strojnega učenja je brez informacij o datumu ali sončnem sevanju dobro predvidel prihod jeseni in s tem pokazal, da imajo takšni modeli dobro sposobnost iskanja kompleksnih povezav med spremenljivkami in veliko potenciala za izboljšave. 

Delo hidrologa pa si predstavljamo kot preučevanje vode in njenega gibanja v okolju, vključno z njeno distribucijo, kroženjem v naravi in fizikalnimi ter kemijskimi lastnostmi. Predstavljamo si, da bomo znanje o vodnih sistemih, uporabljali za izpopolnjeno razumevanje in upravljanje vodnih virov, za razumevanje obnašanja narave okrog nas, za zaščito ljudi pred človeku nevarnimi dogodki ter za pomoč pri varovanju okolja. Hidrologija naj bi imela pomembno vlogo pri varstvu narave pred prevelikim poseganjem človeka vanjo ter zagotavljanju trajnostne rabe in zaščite voda za prihodnje generacije.