Filmski zapis z naslovom "Smučarska tekma za prvenstvo Jugoslavije v Planici pri Ratečah" je 26. februarja 1922 posnel fotograf in filmski pionir Veličan Bešter (1891–1938). Film je izjemnega pomena tako za zgodovino slovenske kinematografije kot tudi za zgodovino slovenskega športa. Je prvi ohranjeni dokumentarno reportažni film slovenskega avtorja in hkrati tudi Beštrov prvenec, ki ga je posnel pod okriljem svojega novo ustanovljenega filmskega podjetja.

15. februarja 1922 je kot prvi na Slovenskem pridobil obrtni list za izdelovanje filmov. Obrtni list se je glasil na atelje na Aleksandrovi ulici 5, ki ga je Bešter poimenoval »Slovenija-film, prva slovenska filmska tovarna«. Med slovenskimi filmarji je Bešter prav v predstavljenem filmu prvi uporabil tehniko obarvanja posameznih kadrov na filmski kopiji, hkrati gre za prvi ohranjeni filmski zapis s športno tematiko. Smučarsko tekmovanje v dolini pod Poncami je bilo takrat organizirano prvič. Poleg tekmovalcev športnih klubov iz Ljubljane, Celja, Jesenic in Kranjske Gore je bilo nekaj udeležencev iz Zagreba in celo eden iz Beograda. Med ženskimi so bile razen Šoštanjčanke Majke Mayer vse tekmovalke članice ljubljanskih športnih klubov.

Smučarska tekma za prvenstvo Jugoslavije v Planici pri Ratečah je tudi prvi slovenski film, predvajan v kinematografu. Premiera je bila 6. aprila 1922 v ljubljanskem kinu Ideal; na njegovem mestu je zdaj kino Komuna. Iz tedanjega časopisja je moč razbrati, da je film pri gledalcih naletel na izjemen odziv, saj so v filmu lahko videli sami sebe, ne le tistih Slovencev, »ki so bili na Dunaju pri Festzugu 1909 v Trachtengruppe Oberkrein« (Jutro). Na filmu so ujeti tako veličastni Julijci z Jalovcem v ospredju, Poncami in Cimpernikom kot tudi športno najbolj zanimivi trenutki in seveda tekmovalci. Tekmovalo je kar 60 smučarjev, 53 moških tekmovalcev in sedem dam. Pri identifikaciji obeh prvouvrščenih tekmovalk sta nam bila v veliko pomoč gospod Mirt Martelanc, vnuk prvouvrščene tekmovalke Talke Šepetavec, in dr. Jasna Mueller, hči drugouvrščene Milene Bloudek. Bili sta dobri prijateljici in članici Športnega društva Ilirija iz Ljubljane. Prav tako je prepoznan prof. Rudolf Badjura, »ki jo maha na čelu svoje vojske urnih krač« (Jutro).

Digitalno kopijo filma smo v času letošnjega svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju podarili muzeju Nordijskega centra v Planici, kjer bo na ogled obiskovalcem. Že lani je Mirt Martelanc muzeju izročil posebno odličje, ki ga je ob zmagi na tekmovanju leta 1922 prejela njegova babica, takrat 21-letna Talka Šepetavec.

Film je bil, tako kot skoraj vsi ohranjeni Beštrovi filmi, posnet na 35 mm filmski trak na nitratni osnovi, v črno-beli tehniki, nemem formatu (brez tonske sledi) in s filmskimi mednapisi, značilnimi za neme filme. Kamera je imela ročni pogon, temu primerna je bila hitrost snemanja, ki je včasih tudi zanihala, kar se odraža pri predvajanju.

V nekdanjem arhivu podjetja Triglav film v Trnovem se je za omenjeni film ohranila samo nitratna filmska kopija, ki je v posameznih kadrih različno obarvana. Filmski napisi so obarvani v rumeno-rjavem odtenku, kadri smučarjev in pokrajine so obarvani v modrikastem tonu. Obarvanje je Bešter izvedel v tehniki tintiranja (angleško tinted films).

Med letoma 1969 in 1976 so se zaradi varnosti odločili za sistematično varnostno kopiranje filmov na gorljivi nitratni osnovi na negorljiv acetatni filmski trak, kar so izvajali v filmskem laboratoriju Viba filma. Ob varnostnem kopiranju so iz edine ohranjene nitratne filmske kopije izdelali interpozitiv slike (dub pozitiv slike), internegativ slike (dub negativ slike) in dve projekcijski kopiji. Ob tem so spregledali nekaj ključnih dejstev. Film je bil posnet v nemem formatu (brez tonske sledi), kopiranje pa so izvedli v tonskem formatu. Posledično so del slike odrezali, kar se je najbolje videlo pri filmskih mednapisih. Tudi projekcijska hitrost, ki je za neme filme med 18 in 22 sličic v sekundi, ni bila upoštevana, predvsem pa niso upoštevali prvotne obarvanosti kadrov in so bile kopije izdelane v črno-beli tehniki.

Arhiv Republike Slovenije se je v letu 2021 odločil za digitalno restavracijo tega in še dveh Beštrovih filmov, Kralj Aleksander na Bledu (1922) in Zadnja pot narodnih mučenikov v domovino (doslej znan po naslovom Pogreb judenburških žrtev, 1923). Za izvedbo postopkov je bil izbran filmski laboratorij L'immagine Ritrovata Film Restoration & Conservation iz Bologne, kot strokovna sodelavca pa smo angažirali referenčna direktorja fotografije in člana Združenja filmskih snemalcev Slovenije Rada Likona in Radovana Čoka.

Natančen tehnični pregled vseh ohranjenih filmskih trakov je pokazal, da je v primeru predstavljenega filma za digitizacijo edina primerna izvirna filmska kopija na nitratni osnovi. Pri njej smo zabeležili visoko, v povprečju več kot 1,2 % skrčenost filmskega traku, močne, kontinuirane "dežne praske" (angleško rain scratches) vzdolž slike, tako na strani osnove kot tudi emulzije. Dolžina kopije je 121 m oz. 6373 sličic.

Digitalni zajem je potekal v ločljivosti 4K. Pri digitalni restavraciji smo upoštevali nemi format slike, opravili njeno stabilizacijo, s programskimi orodji smo očistili najbolj umazane in poškodovane dele slike, upoštevali obarvanje kadrov v določeni barvi in določili ustrezno hitrost predvajanja za nemi film, ki je v tem primeru 20 sličic na sekundo. Z upoštevanjem hitrosti nemega filma je dolžina filma 5 minut in 20 sekund.

Film je po obdelavi ohranil vse značilnosti takratne tehnologije in časa ter je najboljši možni približek najstarejši ohranjeni kopiji. Digitizirano verzijo Beštrovega filma imamo v obliki za dolgoročno hrambo (DPX format), digitalno obnovljeno kopijo pa poleg digitalnega produkcijskega formata DCP skladno s priporočili svetovne organizacije filmskih arhivov in kinotek tudi na filmskem traku.

Vabimo vas, da si Smučarsko tekmo za prvenstvo Jugoslavije v Planici pri Ratečah ogledate v digitalno restavrirani verziji.

Tatjana Rezec Stibilj in Roman Marinko