Spoštovane državljanke in državljani!

Na današnji dan pred 75. leti je bila ustanovljena Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) kot ena od specializiranih agencij Združenih narodov. Njena ključna naloga je bila skrb za obvladovanje nalezljivih bolezni, predvsem malarije, tuberkuloze in spolno-prenosljivih bolezni; skrb za zdravje žensk in otrok; ter zagotavljanje zdrave prehrane, pitne vode in ustreznih sanitarnih pogojev. Države so tej organizaciji zaupale spremljanje stanja na naštetih področjih zdravja in pripravo strokovnih priporočili ter predlogov ukrepov. Odzivanje na  izbruhe in epidemije nalezljivih bolezni je ostala  pristojnost vsake posamezne države, Mednarodni zdravstveni pravilnik, ki je bil prvič sprejet leta 1969, pa je  države najprej zavezal k poročanju o pojavu nekaterih nalezljivih bolezni in od leta 2005 dalje tudi k sporočanju vseh dogodkov, ki bi lahko predstavljali grožnjo zdravju mednarodnih razsežnosti. Hkrati je pravilnik državam članicam nalagal vzpostavitev sistema pripravljenosti s konkretnimi načrti za ukrepanje in ustreznimi kapacitetami za spremljanje in odziv na takšne dogodke.

Pandemija covida-19 je razkrila številne nedoslednosti v odzivanju mednarodne skupnosti na pojav te nove bolezni, ki ni ogrozila samo zdravja ljudi ampak tudi delovanje zdravstvenih sistemov. Ob veliki podpori držav članic sta se v okviru SZO začela dva procesa, ki naj bi na transparenten način in ob vključevanju vseh deležnikov, tudi civilne družbe, zagotovila boljšo mednarodno ureditev na področju obvladovanja nalezljivih bolezni. Nova ureditev naj bi omogočala hitrejši in bolj učinkovit odziv mednarodne skupnosti ob upoštevanju suverenosti držav in spoštovanju človekovih pravic. Na podlagi izkušenj s pandemijo covida-19 naj bi se  pripravil predlog posodobitve Mednarodnega zdravstvenega pravilnika. Do konca leta 2024 pa naj bi bil sprejet tudi nov mednarodni dogovor, s katerim bi  prvenstveno zagotovili več mednarodne solidarnosti in enakosti na globalni ravni pri zagotavljanju zdravstvene oskrbe,  laboratorijskih kapacitet ter dostopnosti do zdravil v času pandemije ali druge zdravstvene krize.

V Sloveniji bomo podprli ta prizadevanja mednarodne skupnosti in hkrati zagotovili pogoje za hiter odziv zdravstva na nepredvidene dogodke, ki bi lahko ogrozili zdravje naših ljudi. Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) vzpostavljamo operativni center za krizno upravljanje javno-zdravstvenih tveganj, ki bo predstavljal osrednjo koordinacijsko točko za stalno spremljanje in odzivanje na zdravstvena tveganja večjih razsežnosti. Tudi v SZO bomo aktivno sodelovali in z vključevanjem naših strokovnjakov s področja zdravstva, mednarodnega prava in človekovih pravic prispevali k rešitvam s predlogi, ki bodo znanstveno utemeljeni in bodo hkrati odražali vrednote naše države. 

Septembra letos bo na zasedanju Združenih narodov ponovno v ospredju razprava o univerzalnem dostopu do zdravstvenega varstva. Tak dostop za vse, tudi najbolj ranljive skupine prebivalstva, lahko trajnostno zagotavljamo samo z odpornim in razvojno naravnanim javnim zdravstvenim sistemom, ki temelji na dobro organiziranem primarnem zdravstvenem varstvu.

Domala vse države se ne glede na razlike v organiziranosti zdravstvenih sistemov soočajo s številnimi izzivi v zagotavljanju zdravstvenega varstva svojim prebivalcem. Pomanjkanje zdravstvenih delavcev trenutno predstavlja enega največjih izzivov. Do leta 2030 naj bi po projekcijah Svetovne zdravstvene organizacije manjkalo globalno že vsaj 10 milijonov zdravstvenih delavcev. Ne poznamo enostavnih rešitev. Ob zagotavljanju dodatnih zdravstvenih delavcev predvsem z vlaganji v izobraževanje bo nujen predvsem razmislek o drugačnih načinih dela, novih zdravstvenih profilih in večji vključenosti uporabnikov zdravstvenega sistema in civilne družbe. 

V Sloveniji v tem smislu že vrsto let vlagamo v preventivne programe in programe zgodnjega odkrivanja raka ter beležimo uspehe, ki jih je prepoznala tudi SZO. Vključujemo se v številne mednarodne pobude in ob načrtovanju nujnih sprememb upoštevamo dobre prakse, ki so jih razvili drugje.

Ob Svetovnem dnevu zdravja SZO poudarja pomen sodelovanja zdravstva z drugimi resorji oziroma vse-vladnega pristopa, ko gre za dejavnike tveganja za zdravje, ki so v pristojnosti različnih resorjev. Takšna so na primer področja okolja in zdravja, prehrane, telesne dejavnosti in nadzora nad tobakom in alkoholom, kjer lahko samo v sodelovanju pridemo do rešitev, ki bodo imele dovolj podpore v javnosti in bodo prispevale  k boljšemu zdravju in tudi k večji blaginji. V Sloveniji se je pravkar zaključila javna razprava o spremembah Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov. Pokazala je na veliko podporo omejevanju uporabe novih nikotinskih izdelkov tako s strani stroke javnega zdravja kot tudi predstavnikov šolstva, staršev in nevladnih organizacij, ki delajo z mladimi, saj so spremembe prvenstveno namenjene zaščiti otrok in mladostnikov pred začetkom kajenja.

Velik izziv za celotno družbo predstavljajo tudi duševne stiske in bolezni. Duševnemu zdravju v času po covida-19 večina držav namenja bistveno več pozornosti, tudi Slovenija. Iščejo se drugačne rešitve in razvijajo novi pristopi. Na Ministrstvu za zdravje smo vzpostavili nov Sektor za duševno zdravje in demenco in takoj pristopili k predlogom zakonodajnih sprememb. V kratkem bomo tako v zakonodajne postopke poslali Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o duševnem zdravju, predlog Zakona o psihoterapiji in Strategijo obvladovanja demence v Sloveniji do leta 2030.

Spoštovani državljani in državljanke,

številni izzivi in tudi s hitrim tehnološkim razvojem pogojena drugačna pričakovanja ljudi zahtevajo hitre in pogumne, vendar hkrati premišljene politične odločitve glede sprememb v zdravstvu. Še tako dobro domišljene spremembe bodo v praksi lahko zaživele zgolj, če jih bomo kot svoje sprejeli vsi: tisti, ki v zdravstvu delamo in tisti, ki zdravstvo potrebujemo v domala vseh obdobjih življenja.  Za tako široko soglasje pa je nujen strpen dialog.

Naj bo današnji dan spodbuda za tvorno vključevanje v razpravo o prihodnosti našega zdravstvenega sistema. Samo skupaj namreč lahko najdemo rešitve, ki bodo zagotavljale njegovo zdržnost in omogočale razvoj, a bodo hkrati in predvsem dobre za ljudi.