Leta 1783 je službo stanovskega arhivarja, kot prvi s tem nazivom, prevzel Alojz Kappus plemeniti Pichelstein in jo opravljal do leta 1788. Delo je prevzel v času, ko se je Jožef II. v želji, da centralizira državo, odločil, da zmanjša število deželnih oblasti. Tako je bilo deželno glavarstvo za Kranjsko ukinjeno, Kranjska pa priključena Notranjeavstrijskemu guberniju v Gradcu. Zato je moral Kappus ob začetku službovanja pripraviti in odposlati v Gradec nekaj mlajšega gradiva, ki ga je novoustanovljeni gubernij potreboval pri svojem delu. Leta 1785 je stanovski arhiv prevzel tudi arhiva nekdanjih jezuitov in ukinjenega stiškega samostana.

Pričujoča dokumenta se sicer nanašata na urejanje ustanovnih listin Flachenfeldovega kanonikata pri ljubljanski stolnici, a se v njem zrcalijo izzivi, ki so pričakali stanovskega arhivarja Kappusa pri urejanju stanovskega arhiva, ki se je v tem času nahajal v deželni hiši (lontovžu).

Prav tako v sklopu terezijansko-jožefinskih reform se je oblast odločila, da vnese več reda in nadzora na področju upravljanja duhovnih in svetnih ustanov ter je zahtevala, da se dopolnijo manjkajoče ustanovne listine in dokazila o kapitalih ustanov. Tako je notranjeavstrijski gubernij od Kappusa zahteval in julija 1785 najprej prejel kapital ustanove, tri stanovske zadolžnice v vrednosti 10.200 goldinarjev, za katere je arhivar poročal, da jih je zlahka našel ter da ve, da so zdaj na pravem mestu, varne pred vsako zlorabo. Kljub temu je prosil za potrditev prejema. Gubernij je prejem potrdil, hkrati pa zahteval, da poišče še druge, z ustanovitvijo kanonikata povezane dokumente.

Tu pa se je zapletlo. Da je našel ustanovno listino, je trajalo skoraj pol leta, do decembra istega leta. V svoje opravičilo za zamudo je zato guberniju poslal opis stanja arhiva in opisal težave, s katerimi se sooča pri delu.

V uvodu je zapisal, da bi se sam imel za kazni vrednega, če bi si lahko v najmanjši meri očital, da se svoje naloge ni trudil izpeljati z vso vnemo in kot sta mu jo narekovala njegova dolžnost in dopuščale moči. Poročal je še, da so bili zaradi pomanjkanja prostora in številnih selitev akti v takšnem neredu, da je zgolj naključju pripisati, da se je kakšen dokument sploh našel. Šele v avgustu tega leta je arhiv namreč imel srečo, da je dobil v ta namen določene in primerne prostore. Takoj se je lotil urejanja in zatrdil, da je večina aktov že urejena tako, kot je potrebno. Delo bi že dokončal, če ne bi bili preostali dokumenti v tako očitnem neredu, da jih zdaj na novo registrira z dvojnim delom, kljub temu da ga pri tem ovira obilica sprotnega pisarniškega dela.

Ker si je večkrat zahtevana ustanovna listina Flachenfeldovega kanonikata nahajala v tej množici še čisto neregistriranih spisov in jo je našel z veliko truda, upa, da mu bo gubernij veliko zamudo spregledal, sploh zato, ker v bodoče pri zdaj že v veliki večini urejenem arhivu takih opravičil ne bo več.

Za konec je dodal, da si zaradi velike zamude ustanovnega pisma ne upa zadrževati še za izdelavo prepisa, zato prosi, da prepis naredi gubernij in mu ga pošlje, da bo lahko z njim dopolnil stanovski arhiv, ali pa v njegovo pokritje pošlje vsaj potrdilo o prejemu.

Andreja Klasinc Škofljanec