Edvard Ravnikar se je 4. decembra 1907 rodil v novomeški meščanski družini. Ta mu je omogočila študij arhitekture na Tehnični visoki šoli na Dunaju, vendar se je vrnil v Ljubljano in na Tehniški fakulteti pri mentorju Jožetu Plečniku leta 1935 dokončal študij arhitekture. S Plečnikom sta sodelovala do leta 1938; v tem času je imel priložnost seznaniti se z mentorjevo delavnico in njenimi skrivnostmi pri izgradnji stavbe Narodne in univerzitetne knjižnice. Njune poti so se razšle po Ravnikarjevi pridobiti večjega naročila izdelave načrtov za Moderno galerijo.

Pomemben korak v njegovem življenju je bila odločitev, tik pred začetkom svetovne vojne, za odhod na dodatno izobraževanje v Pariz k Le Corbusierju, enemu največjih modernističnih arhitektov in urbanistov 20. stoletja. Pri svojem delu se je zgledoval tudi po skandinavskih arhitektih.

Po drugi svetovni vojni je bila sprejeta politična odločitev o gradnji Nove Gorice. Ravnikar je v izjemno kratkem času izdelal urbanistični načrt povsem novega mesta in zmagal na natečaju Ministrstva za gradnje Ljudske Republike Slovenije. Poznavalci ocenjujejo, da je pri urbanistični zasnovi mesta uporabil znanje, ki ga je pridobil pri Le Corbusierju, vendar si je v središču mesta, namesto prometnega vozlišča z visokimi administrativno-političnimi nebotičniki, zamislil reprezentativni trg z monumentalnimi upravnimi in kulturnimi stavbami, okrašenimi z bogato fasadno plastiko in javnimi spomeniki.

Mnogi njegovi načrti so šli v letih 1947–1949 v takojšnjo realizacijo. Med prvimi gradnjami so bili stanovanjski bloki. Ravnikar je sodeloval pri projektiranju blokov v Novi Gorici kot zunanji sodelavec z Republiškim podjetjem za projektiranje – Slovenija projekt. Investitor je bilo takratno Ministrstvo za komunalne zadeve. Izračune za statiko in armaturni načrt je izdelal Bogomir Kadunc, za vodovodne inštalacije Vinko Ahlin in elektroinštalacije Vinko Födransperg. Stanovanja so bila zasnovana zelo funkcionalno. Prostori so bili ločeni na dnevne in nočne, vsako stanovanje je imelo okna obrnjena na severno in južno stran. Po kvadraturi so močno presegala tedanje jugoslovanske standarde. V projektni dokumentaciji so ohranjeni tlorisi pritličja in prvega nadstropja ter drugega in tretjega nadstropja. Predvidena sta bila tudi klet in podstrešje. Ohranjeni so tudi detajli vhodnih vrat in oken s polki. Bloki imajo po mnenju mnogih za Novo Gorico simbolno vrednost. Kasneje so se kot tipski bloki na podlagi enakih načrtov gradili tudi v drugih slovenskih mestih.

Drugače je bil zasnovan stanovanjski kompleks Ferantov vrt v Ljubljani. Gre za delo, v katerem je moderna arhitektura umeščena v zgodovinski kontekst. Stavbe stojijo nad nekdanjim rimskim forumom in Plečnikovo rojstno hišo. Ravnikar je v mentorjev spomin na križišče Slovenske ceste z Gregorčičevo ulico simbolno postavil steber. Arheološka dediščina mu je bila, podobno kot Plečniku, velik izziv. Projektiranje in izgradnja stanovanjskega kompleksa sta tekla v letih 1964–1976.

Med najpomembnejše stvaritve uvrščamo tudi Trg revolucije v Ljubljani, današnji Trg republike, z dvema stolpnicama, Cankarjevim domom in nakupovalnim centrom. Ravnikar je bil načrtovalec urbanistične postavitve in glavni projektant skupaj s sodelavci. Njegov učenec Marko Mušič je kompleks Trga revolucije označil za »najpomembnejšo prostorsko realizacijo povojne družbe in razvoja našega mesta, nabit z bogatimi in dragocenimi kvalitetami simbolične umetnosti«. Trg je bil sprojektiran in zgrajen v letih 1960–1983.

Edvard Ravnikar je bil izjemen ustvarjalec – arhitekt, urbanist, teoretik, oblikovalec, univerzitetni profesor, akademik in publicist, ki je s obsežnim opusom urbanističnih in arhitekturnih del močno zaznamoval mnoga mesta v Sloveniji in republikah nekdanje skupne države Jugoslavije. Sodeloval je tudi na mnogih natečajih v tujini.

Ravnikarjev opus je postal slovenska arhitekturna dediščina, zato obstajajo že mnoge pobude za spomeniškovarstveno obravnavo ob različnih adaptacijah.

Vesna Gotovina