Pred slovesnostjo se je minister Arčon udeležil tudi polaganja venca k spomeniku »Obtožujem/J'accuse«.

Vsakoletna spominska slovesnost pod Ljubeljem je namenjena spominu na osvoboditev vseh koncentracijskih taborišč na slovenskem ozemlju oziroma na celotnem ozemlju okupirane Evrope. Da je spominska slovesnost pod Ljubeljem pomembna tudi v mednarodnem prostoru so tudi letos s svojo prisotnostjo dokazali visoki predstavniki tujih diplomatskih predstavništev v Sloveniji.

Spodaj pošiljamo slovesni nagovor ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu Mateja Arčona. Velja govorjena beseda.

Slavnostni govor ministra Mateja Arčona

Dragi rojaki z vseh strani meje, cenjeni visoki gostje, 

počaščen sem, da lahko govorim na tem dogodku, ki nas vsako leto znova spomni na najtemnejše ure naše zgodovine. A nas ob tem tudi uči, da je v vsaki grozi priložnost za rast solidarnosti in človečnosti.

Naša prva misel mora biti danes namenjena spominu na žrtve taborišča v Ljubelju. Na tiste, ki so tu izgubili življenje, na vse, ki so bili od tod deportirani v Mauthausen, na vse, ki so jim ob težaškem delu in v nečloveških razmerah, pod udarci in grožnjami tu ukradli zdravje, upanje in ljubezen. Pa tudi na njihove drage, svojce, potomce, prijatelje, ki so delili  in marsikje še danes delijo breme tistega strašnega časa.

Naša druga misel pa domačinom, pogumnim moškim in ženskam, ki so nesrečnim jetnikom pomagali, kolikor so le lahko. Sem so prihajali interniranci iz vse Evrope, govorili so različne jezike, pripadali različnim kulturam in veroizpovedim. Marsikateri od njih je po vojni s hvaležnostjo pripovedoval o človečnosti in naklonjenosti domačinov. Nikoli ne smemo podcenjevati moči solidarnosti, moči ene same prijazne besede, prijateljskega pogleda, ponujene dlani.

Na tem mestu spomina stoji obeležje z napisom J'Accuse – obtožujem. Prav je, da smo v našem pogledu na preteklost odločni. Prav je, da je naša obsodba dejanj nacističnega režima absolutna in nedvoumna. Prav je, da vemo, kot je nekoč rekel eden od govornikov na tej slovesnosti, kdo je bil na eni in kdo na drugi strani bodeče žice. Naša odgovornost je, da nedvoumna zgodovinska dejstva ohranimo za prihodnje generacije, da se upremo vsakršnemu poskusu relativizacije ali zmanjševanja zgodovinske krivde tistih, ki so to taborišče postavili in vzdrževali. Zato mi dovolite, da se zahvalim in poklonim vsem tistim, ki s svojim delom ohranjajo spomin, še posebej članom in vodstvu Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije ter občini Tržič. 

Ampak nujno je tudi, da pogledamo in vidimo v prihodnost. Kot minister za Slovence v zamejstvu in po svetu se vsak dan pogovarjam z ljudmi, ki jih je zgodovina oddaljila, odtrgala od doma. Bodisi tako, da so nastale nove meje, ki so jih ločile od domovine, bodisi tako, da so jih revščina, konflikti, preganjanje, prisilili v migracijo. In vsak dan vidim, kako se iz te boleče zgodovinske določenosti, rojevajo ponos, pripadnost slovenskemu kulturi in jeziku., Kako nastajajo nove družine, kako se vzpostavljajo nove vezi, ki so pomembne za matično državo. Pomislimo samo na ključno vlogo naših rojakov v zamejstvu in po svetu v procesu osamosvajanja.

Tudi tu so se iz travm preteklosti rodile nove vezi. Pobratenje med Tržičem in mestom Sainte-Marie-aux-Mines, ki temelji na tem, da sta obe mesti imeli taborišča ter da je bilo med jetniki, ki so garali in trpeli pod Ljubeljem največ prav Francozov, je dokaz, da je zgodovina res učiteljica življenja. Ter da smo ljudje njenim lekcijam sposobni prisluhniti in jih upoštevati.

Danes smo v Evropi soočeni z novo vojno. V Sloveniji pa marsikdaj z občutkom nemoči in obupa, ker kar ne moremo prenehati z medsebojnim obtoževanjem. Velikokrat govorim o pomenu sodelovanja, doma, med sodelavci in v javnem ter političnem dialogu. Včasih morda lahko ta beseda izzveni kot prazna floskula. Ampak ponavljam jo, ker vanjo iskreno in globoko verjamem. Winston Churchill naj bi rekel, da je demokracija najslabši sistem z izjemo vseh ostalih, ki so še slabši. Sodelovanje je morda naporno, terja ogromno časa in energije, sodelovanje je strma pot. Ampak, spoštovani, druge poti ni. Mnogi tukajšnji interniranci so na jetniških oblekah nosili rdeči trikotnik, oznako za politične zapornike. Bili so torej ljudje, ki so se za bodečo žico znašli zaradi svojega antifašizma, zaradi svojega boja za človečnost in svobodo. To, da s sodelovanjem gradimo in ohranjamo solidarno, vključujočo, humano Slovenijo in Evropo, je najmanj, kar jim dolgujemo. Hvala.