Srečanje, ki ga pripravlja Komisija Državnega zbora za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, je letos že devetnajstič prostor za izmenjavo mnenj, seznanitev s stvarnostjo in izzivi pa tudi stisk roke in krepitev stikov. Z izbranim slovensko navdihnjenim kulturnim programom so dogajanje popestrili basbaritonist Marko Fink, violinistka Ines Voglar Belgique in flavtistka Molly Bart. Zbrane sta pozdravila tudi podpredsednik Državnega zbora Danijel Krivec in predsednica Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Suzana Lep Šimenko. Osrednji del prireditve je namenjen razpravi. Letošnje srečanje se bo zaokrožilo s projekcijo izredno uspešnega, odmevnega in ganljivega filma režiserke Andrine Mračnikar Izginjanje, ki prikazuje obdobje stotih let, od koroškega plebiscita do danes.

V sklopu prireditev Dobrodošli doma se bo jutri, v petek, 30. junija, minister Arčon udeležil in imel pozdravni nagovor na posvetu o narodni identiteti. V soboto, 1. julija, se bodo rojaki zbrali na osrednjem dogodku letošnje izvedbe tradicionalne prireditve Dobrodošli doma v Lanthierijevem dvorcu v Vipavi. Zbrane bo ob 18. uri nagovoril tudi minister Matej Arčon. Državna sekretarka Vesna Humar bo že prej, ob 15. 30, v Galeriji ob dvorišču Lanthierijevega dvorca odprla eno izmed razstav, in sicer razstavo fotografa Oskarja Moleka iz Argentine. Letošnja izvedba se bo sklenila v nedeljo, 2. julija, z 29. Taborom Slovencev po svetu v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu v Ljubljani. Zbrane bo nagovorila tudi državna sekretarka Vesna Humar.

Nagovor ministra Mateja Arčona v Državnem zboru

Spoštovani rojakinje in rojaki iz zamejstva in sveta, cenjeni visoki gostje,

vesel sem, da vas lahko ponovno pozdravim na Vseslovenskem srečanju v Državnem zboru. To, da se Slovenci, ki živijo zunaj meja države, tako množično zberejo v hramu slovenske demokracije, nima le velikega simbolnega pomena, temveč je tudi dragocena priložnost za izmenjavo izkušenj in mnenj. Dovolite mi torej, da se za organizacijo srečanja iskreno zahvalim komisiji, s katero tudi sicer odlično sodelujemo, in vodstvu Državnega zbora. Hvala tudi vam, Slovenke in Slovenci od blizu in daleč, ki ste si vzeli čas za prihod na ta tradicionalni dogodek.

Naša zgodovina je močno zaznamovana s premikanjem meja v Evropi in z izseljevanjem. Zato morda ni presenetljivo, da sodimo med tiste države na svetu, ki svojim rojakom zunaj meja posvečajo največ pozornosti. V minulem letu sem se sestal s številnimi tujimi državniki, diplomati ter predstavniki mednarodnih organizacij, ki delujejo na področju človekovih pravic in varstva manjšin. Večinoma so bili zelo presenečeni nad tem, da ima Slovenija samostojno vladno službo in ministra, ki se ukvarja izključno z zamejstvom in izseljenstvom. Večkrat rečem, da vodim najlepši resor v slovenski vladi, in mislim resno. Po številkah je to morda majhen resor, a je velik po svoji vlogi v utrjevanju slovenske identitete in državnosti. Razlogi za pomembnost te teme za Slovenijo so morda res zgodovinski, a je to resor, ki se ukvarja s prihodnostjo.

Prihodnost je temeljno vodilo mojega dela in dela mojih kolegic in kolegov na Uradu. Prihodnosti naših skupnosti zunaj meja pa ni brez treh stebrov:

• slovenskega jezika in kulture,
• mladih in njihove vključenosti v skupnost ter
• gospodarskega povezovanja, ki je tudi osrednja tema letošnjega srečanja.

S slovenskim jezikom se vse začne in konča. Na Uradu povečujemo podporo pobudam za učenje slovenskega jezika v Sloveniji ter višamo sredstva za štipendije za poletne šole jezika – veliko se jih začenja prav v teh dneh. Ponovno se bodo v živo začeli tudi seminarji za učitelje slovenskega jezika po svetu. Vse več pozornosti posvečamo dodatnim dejavnostim v zamejskih šolah z zavedanjem, da se otroci skozi glasbo, šport, gledališče, zgodbe, igre veliko lažje navdušijo za slovenski jezik. V sodelovanju z Ministrstvom za vzgojo in izobraževanje se odzivamo na številne izzive pri poučevanju jezika. Med njimi so tudi priložnosti, ki jih na tem področju nudi digitalizacija. Vse pomembnejše postaja vprašanje slovenskega jezika v najzgodnejšem otroštvu, torej v jaslih in vrtcu. Če bomo uspeli vzgojiti generacije, ki bodo slovenščino obvladale in jo bodo imele rade, potem se nam tudi za vidno dvojezičnost in javno rabo slovenskega jezika ne bo treba bati. 

Na letošnjem rednem letnem razpisu smo se odločili, da dodatne točke podelimo prav projektom, ki so namenjeni mladim. Kamorkoli grem, z veseljem obiščem slovenske klube in društva, kjer se zbirajo mladi. Vprašanje vključevanja mladih v športne, kulturne in druge dejavnosti Slovencev načenjamo v številnih pogovorih. Marsikje velja prepričanje, da mladih ni mogoče navdušiti, da so pasivni in brezbrižni. Prepričan sem, da ni tako. Skupaj moramo poiskati dejavnosti in vzvode – če bomo mladim znali ponuditi roko, jo bodo zagotovo sprejeli. Nenazadnje nas številni mladi Slovenci zunaj meja navdušujejo s svojimi izjemnimi presežki:

• argentinski Slovenec Andrej Vombergar, ki je zaigral za našo nogometno reprezentanco;
• Caterina Šinigoj iz Devina, ki se je pridružila slovenski smučarski reprezentanci;
• Goričan Alex Gadžijev, ki se je pred svojim tridesetim letom uvrstil med najboljše pianiste na svetu.

Če naštejem le nekatere. Veseli smo, da se prav na področju mladih povezujejo vsa štiri zamejstva in izseljenske skupnosti. Še naprej bomo podpirali izmenjave in druženja, tudi s šolami in društvi v matični domovini, ker je prepih idej in soočanje drug z drugim tisto, kar mlad človek najbolj potrebuje. Ker je tako, se mnogi mladi iz Slovenije odpravijo na delo in študij v tujino. Kar je dobro. Naša država pa mora poiskati mehanizme, ki bodo tem mladim omogočili, da se s pridobljenimi izkušnjami, znanjem in ambicijami vrnejo domov ali vsaj vzpostavijo sodelovanje z domovino. Priložnost za vrnitev morajo imeti tudi potomci izseljencev, ki v Sloveniji vidijo priložnost za delo in osebni uspeh. Na Uradu smo se odločili, da na področju povratništva pripravimo akcijski načrt. Z delom smo na podlagi dosedanjih raziskav že krepko začeli in pričakujemo, da bomo do konca leta najprej deležnikom, nato pa širši javnosti, predstavili predloge ukrepov. 

Slovenija je večja, kot si mislimo. Na svetu je na tisoče slovenskih podjetij – in nimajo vsa sedeža znotraj meja države. Tega se premalo zavedamo. Decembra lani je v Lipici zaživela Zamejska gospodarska koordinacija. Gospodarska združenja v sosednjih državah bodo kmalu, prvič v zgodovini, dobila sredstva za delovanje iz ministrstva, pristojnega za gospodarstvo. Pogovarjamo se o tem, da bi ta koordinacija ob sodelovanju obstoječih združenj postala platforma za slovensko globalno gospodarsko zvezo. Prav tako prvič v zgodovini so podjetniki zunaj meja dobili nepovratna razvojna sredstva iz proračuna Republike Slovenije. Program vzpodbujanja gospodarske osnove slovenske skupnosti v Porabju bo postal model za podobne programe za celotno slovensko zamejstvo.

Na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu dela 20 ljudi, ki imajo ne le glavo, ampak tudi srce za svoj posel. Dovolite mi, da naštejem le nekaj dejstev, ki jih štejemo med majhne in velike zmage:

• Povečali smo sredstva za Slovence v zamejstvu in Slovence po svetu. In delamo na tem, da se bo ta trend rasti nadaljeval.
• Ob zaključku lanskega leta smo zagotovili dodatna sredstva za soočanje zamejskih organizacij in ustanov z draginjo in energetsko krizo.
• Vzpostavili smo redna posvetovanja z izseljenskimi skupnostmi.
• Uspešno rešujemo arhive slovenske skupnosti v ZDA.
• Poskrbeli smo za vključitev Slovencev v Italiji v največji slovenski kulturni projekt desetletja – Evropsko prestolnico kulture v Novi Gorici in Gorici. 
• Do skorajšnjega zaključka smo pripeljali gradnjo slovenske vzorčne kmetije v Gorskem kotarju.
• V domovino smo vrnili novo skupino Slovencev iz Venezuele – skupaj jih je zdaj že več kot 120.
• Odprli smo vrata Urada, kjer redno gostujejo razstave, vzpostavili smo cikel večerov, na katerih se predstavljajo zamejski literarni ustvarjalci.
• Obiskali smo Argentino, Avstralijo, Bosno in Hercegovino, Češko, Dansko, Nemčijo, Švedsko, Švico, Združeno kraljestvo ter seveda, večkrat, Avstrijo, Hrvaško, Italijo in Madžarsko.

Verjetno sem marsikaj pozabil. Ni težko. Ker je naša dejavnost, tako kot dejavnost Slovencev zunaj meja, izjemno razgibana. Samo za občutek – Urad je na letošnjem letnem razpisu podprl več kot 1.000 projektov, ki jih je prijavilo okoli 600 društev in ustanov v zamejstvu in po svetu. Seveda svoje delo opravljamo s pomočjo drugih ministrstev, komisije  državnega zbora, naših veleposlanikov in konzulov ter predvsem krovnih organizacij ter zvez in društev zunaj meja.

Naštel sem tri stebre naše prihodnosti, ampak trije stebri težko držijo streho pokonci. Manjka četrti. In ta četrti steber je sodelovanje. Zanimivo, Slovenci zunaj meja so tema, okrog katere se politika vedno poenoti, ne glede na siceršnje razlike, kar se je izkazalo tudi v minulem letu.

Potrebujemo:

• Še več sodelovanja med resorji. Zadal sem si, da bom predvsem glas rojakov zunaj meja v Vladi RS in moji ministrski kolegi vam lahko potrdijo, da sem pri tem zelo vztrajen.
• Več čezmejnega sodelovanja. Seznanil sem se s kar nekaj uspešnimi čezmejnimi projekti – na Koroškem, Štajerskem, Primorskem, ki krepijo manjšino in ohranjajo slovenski jezik v zamejstvu.
• Več sodelovanja med društvi in ustanovami na posamičnih geografskih območjih. Prav je, da smo raznoliki, prav je, da imamo različna mnenja, ampak se moramo znati tudi poenotiti o najpomembnejših temah.

Kamorkoli gremo, za Slovence rečejo, da smo delovni, iznajdljivi, prilagodljivi, da imamo odprto glavo in široko srce. Ko prečkamo meje države, se Slovenci iskreno razveselimo drug drugega. Ko sem stal na slovenskem trgu v Mendozi, ko sem sredi Celovca v družbi koroških prijateljev nazdravil z vipavskim vinom, ko so mi zapeli otroci v Porabju, so se mi domače razprtije zazdele majhne in nepomembne.

Dragi rojakinje in rojaki, upam, da se bomo prebivalci matične domovine čim pogosteje učili od vas. Hvala, da nam to omogočate, veselim se, da bom v teh dneh slišal vaša razmišljanja in predloge in, seveda, dobrodošli doma.