Spominski zapis Staneta Semiča o srečanju Karla Destovnika in Franceta Balantiča ob uničenju domobranske postojanke v Grahovem (23.–24. november 1943)

Letošnje leto je razglašeno za leto pesnika Karla Destovnika – Kajuha. Z dogodki in projekti se spominjamo pesnikovega ustvarjalnega opusa in sporočil njegove poezije, hkrati pa obeležujemo stoprvo obletnico njegovega rojstva (1922) in devetinsedemdeseto obletnico prezgodnje nasilne smrti (1944). Kajuh ostaja v zavesti Slovencev pesnik slovenskega narodnega odpora raznarodovalni okupaciji, pa tudi pesnik boja za družbene spremembe in oblikovanje drugačnega sveta.

Leto 1943, od katerega mineva osemdeset let, je sklenilo življenjske poti številnih mladih Slovencev in Slovenk. Med drugim je v novembru prineslo smrt še enega mladega pesnika, leta 1921 rojenega Franceta Balantiča. Tudi smrt Franceta Balantiča je bila prezgodnja – oba pesnika sta umrla pri enaindvajsetih letih – in nasilna. Sam pesnik je, skupaj s svojo poezijo, postal simbol že v času neposredno po svoji smrti. Njegov pomen za protipartizanski oziroma protirevolucionarni tabor je bil izrazit že v času druge svetovne vojne – podobno, kot je bil izrazit simbolni pomen Karla Destovnika za slovenski partizanski oziroma revolucionarni tabor. Prav zaradi tega pomena, in nenazadnje zaradi dejstva, da je France Balantič umrl kot pripadnik Slovenskega domobranstva, je bilo povojno družbeno spominjanje obeh pesnikov in njunih pesniških opusov zelo različno. Medtem ko je postal Karel Destovnik tudi preko šolskega kurikuluma povojnim generacijam vzor nepopustljive drže v stvareh, za katere se je vredno boriti, je bila Francetu Balantiču namenjena družbena pozaba in izobčenje iz slovenskega kolektivnega spomina. Za ohranjanje spomina nanj je tako skrbela predvsem slovenska politična emigracija, kjer sta pesnik in njegova poezija zadržala pomen iz vojnega časa. Tudi danes, osem desetletij po smrti, sta Kajuh in Balantič v širši slovenski zavesti ločena: oba ostajata v vlogah simbolov medvojnih sovražnih taborov. Spomin na vsakega od njiju pa je tudi danes največkrat pogojen predvsem s siceršnjim odnosom posameznika do medvojnega dogajanja na Slovenskem.    

Pa vendar ostaja na življenjskih poteh obeh pesnikov nekaj stičnih točk. Ob dejstvu, da se je Karel Destovnik v šolskem letu 1941/1942 udeleževal slavističnega seminarja na ljubljanski univerzi (na študij slavistike je bil sicer formalno vpisan le Balantič), je poznal tudi objave Balantičeve poezije v reviji Dom in svet. Za razliko od navedenega pa se zdi naravnost osupljiva možnost, da sta se ob koncu novembra, v za Balantiča usodni noči, v Grahovem hkrati znašla oba mlada pesnika. Prav to namreč izhaja iz spominskega zapisa Staneta Semiča, v času grahovskega spopada komandanta Tomšičeve brigade. V arhivskem fondu SI AS 1931 se namreč v okviru gradiva, ki ga je Služba državne varnosti od konca petdesetih let 20. stoletja zbirala o Francetu Balantiču (zbirala pa ga je v kontekstu ponavljajočih se prizadevanj domačih literarnih krogov za objavo njegovih pesmi), hrani daljše spominsko poročilo omenjenega visokega partizanskega častnika. Sicer nedatirano besedilo naslovom »Kaj se je zgodilo s pesnikom – belogardistom – Francem Balantičem?« je nenavadno branje. Ob nekaterih terminoloških napakah in neskladjih z drugimi opisi napada Tomšičeve brigade na domobransko postojanko v Grahovem omenja zlasti udeležbo Karla Destovnika v obravnavanem dogodku. Zapis se zdi prepričljiv zaradi številnih vsebovanih podrobnosti. Ob navedbah, da je Karel Destovnik kot politični komisar I. bataljona Tomšičeve brigade zaradi bolezni bataljonskega komandanta dejansko poveljeval eni od osrednjih napadajočih partizanskih enot, sam potek napada in njegove ključne podrobnosti pa sproti usklajeval z brigadnim komandantom Dakijem, zlasti natančno poroča o prizadevanjih in motivih Karla Destovnika za dosego Balantičeve predaje oziroma ohranitev njegovega življenja. Medtem ko je Stane Semič Kajuhovo intervencijo v prid Balantiča v času grahovske bitke omenjal tudi na drugih mestih (ne pa tudi v leta 1972 izdani zbirki spominov Najboljši so padli), prav tako pa je omemba slednje ohranjena v zapisu Matevža Haceta (v času bitke politkomisarja Tomšičeve brigade) iz leta 1968, pa je zapis o Kajuhovem poveljevanju in vodenju partizanske enote ob boku brigadnega poveljnika Staneta Semiča vsekakor edinstvena posebnost v spominskih in znanstvenih opisih spopada v Grahovem.

Ne glede na mikavnost zaključkov, ki jih bralcu ponuja predstavljeni spominski tekst, pa je potrebno ob upoštevanju že izdane literature zavrniti večino tistih v njem vsebovanih podatkov, ki se nanašajo na Karla Destovnika in Franceta Balantiča. Ob upoštevanju ugotovitev Franceta Pibernika in Francija Strleta se zdi vse prej kot verjetno, da je bil Karel Destovnik v noči grahovske bitke sploh navzoč v Grahovem. Kot vodja kulturniške skupine XIV. divizije ni mogel delovati kot politkomisar enega od bataljonov Tomšičeve brigade. Tudi sicer prav nič ne kaže na to, da bi Kajuh po svojem prihodu v partizane v avgustu 1943 sploh kdaj vršil funkcijo političnega komisarja. Ob primerjanju razpoložljivih podatkov se sicer ponuja možnost, da bi ob Stanetu Semiču pri napadu na Grahovo v aktivni vlogi sodeloval Franc Žugel, namestnik političnega komisarja Tomšičeve brigade. Slednji je kot predvojni študent slavistike sicer poznal Franceta Balantiča; ob predpostavki, da bi mu bila v času bitke poznana tudi njegova navzočnost med grahovskimi domobranci, bi Balantiča verjetno lahko k predaji pozival on. Pa vendar se tudi to ne zdi ravno verjetno. Iz ohranjenih medvojnih zapisov dveh preživelih grahovskih domobrancev (Anton Strle, Stane Tomažič) in povojnega pričevanja Vinka Šege, kaplana v Grahovem, ne izhaja, da bi med pozivanjem domobrancev k predaji kdorkoli posebej omenjal Balantičevo ime.  

Predstavljeni dokument tako (žal) ne prinaša novih spoznanj o Karlu Destovniku in Francetu Balantiču v času napada Tomšičeve brigade na domobransko postojanko v Grahovem. Ob opominjanju na pomen kritičnega branja arhivskih zapisov pa gotovo opozarja tudi na pomanjkljivo zanesljivost spominskih virov pri proučevanju preteklosti.

Tadej Cankar