Trendi na globalni ravni kažejo zelo jasne usmeritve v smeri izkoriščanja vetrne in sončne energije, saj gre za okoljsko najmanj sporna vira energije. Slovenija je pri tem na repu držav članic EU, če gledamo povečanje deleža obnovljivih virov energije (OVE) med leti 2010 in 2020, prav tako na področju izkoriščanja sončne in vetrne energije precej zaostaja za primerljivimi državami v EU. Sprejem Zakona o uvajanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije (ZUNPEOVE) tako predstavlja enega izmed prvih in ključnih korakov k večanju deleža energije iz OVE in tudi k temu, da si bomo lahko v sklopu prenove "Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta" za leto 2030 postavili in uresničili čim bolj ambiciozne cilje za razogljičenje.

Zakon o uvajanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije ureja posebnosti prostorskega načrtovanja in dovoljevanja naprav, ki proizvajajo električno energijo z izrabo OVE, vključno s tehnično opremo, potrebno za njihovo delovanje, napravami za shranjevanje energije in priključki na omrežje.

Zakon na področju umeščanja proizvodnih naprav iz OVE v osnovi na tem področju določa proaktivnejšo vlogo države. Ta med drugim vključuje pripravo akcijskega načrta, v katerem bodo določena prednostna območja umeščanja naprav za proizvodnjo električne energije iz sonca in vetra. Za sončne elektrarne so taka prednostna območja za umeščanje na primer strehe večjih objektov, utrjena parkirišča, območja okoli energetskih objektov, območja cestnih in železniških zemljišč, opuščena odlagališča in kamnolomi. Uzakonjena je tudi obveza, da se te proizvodne naprave obvezno namesti že pri novogradnjah, rekonstrukcijah parkirišč in stavb, ki so večje od 1000 m², oziroma na vseh obstoječih objektih s površino, ki presega 1700 m².

Z zakonom se pod strogo določenimi pogoji ureja tudi umestitev naprav OVE na nekaterih območjih, kjer obstaja neizkoriščen potencial in kjer so do sedaj veljale absolutne prepovedi za njihovo postavljanje, kot so na primer nekatera kmetijska zemljišča (vpeljava tako imenovane agrovoltaike), površinski rudarski kopi, umetna rudarska jezera, zaprta odlagališča odpadkov. Dovoljuje se tudi postavitev vetrnih elektrarn na gozdovih, ki niso varovalni.

Zakon prvič v zgodovini države uzakonja tako imenovane regulativne peskovnike za preizkus novih tehnologij, določa pa tudi pogoje za podelitev raziskovalne geotermalne koncesije za namene raziskovanja in proizvodnje električne energije z izrabo geotermalne energije.

Nadalje se uvaja enkratno nadomestilo za občine za spodbujanje uvajanja vetrnih proizvodnih naprav, znižuje se zahtevan delež soglasij solastnikov za postavitev fotonapetostnih naprav na nepremičnine v solastnini in etažni lastnini, uvaja se možnost ustanovitve brezplačne služnosti ali stavbe pravice na objektih v javni lasti za postavitev skupnostnih sončnih elektrarn ter uvaja nepotrednost pridobivanja kulturnovarstvenega soglasja v določenih primerih.

Zakon posega na področja nekaterih drugih zakonov, saj se z njim odpravlja nekatere od obstoječih absolutnih prepovedi in ovir, vendar ob hkratnem upoštevanju omejitev pri uvajanju naprav za proizvodnjo električne energije iz OVE – prostorskih, naravovarstvenih, okoljskih, kulturnovarstvenih, idr. Potrebno je poudariti, da zakon ne spreminja določil glede sodelovanja javnosti, saj za sodelovanje javnosti v postopkih umeščanja v prostor v celoti veljajo obstoječe zahteve Zakona o urejanju prostora. Tudi za presoje sprejemljivosti posegov v naravo še naprej veljajo obstoječe zahteve Zakona o ohranjanju narave.