Človeška ribica, močeril ali proteus (latinsko Proteus anguinus) je jamska dvoživka, ki živi v podzemnih vodah dinarskega krasa, v največjem številu prav v Sloveniji. Zato je toliko bolj zanimivo, da v Hermanovi jami (Hermannshöhle) v kraju Rübeland v nemški zvezni deželi Saška-Anhalt živi sedem človeških ribic, ki so velika atrakcija omenjene jame. Tja so jih naselili umetno, vse pa izvirajo iz Postojnske jame. Konec leta 1956 je odtujitev trinajstih človeških ribic iz Postojnske jame izzvalo afero, ki je odmevala v tedanji Jugoslaviji in obeh Nemčijah. Nekaj arhivskega gradiva o tej zgodbi hrani Arhiv RS v fondu geografa in krasoslovca dr. Romana Savnika (SI AS 1190), ki je bil kot predstojnik Inštituta za raziskovanje krasa Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) v zgodbo tudi neposredno vpleten. Potek dogodkov deloma opisuje pismo takratnega zveznega ljudskega poslanca Vaneka Šiftarja predsedniku SAZU Josipu Vidmarju, ki ga predstavljamo kot tokratno arhivalijo meseca, ter v isti mapi ohranjeno izvirno arhivsko gradivo, kopije nekaterih dokumentov in časopisni izrezki, ki jih je zbral dr. Roman Savnik.

»Izvoz« človeških ribic v Rübeland ima predzgodovino, ki je posredno vplivala na dogodke s konca leta 1956. Leta 1932 je namreč deset močerilov iz Postojnske jame berlinskemu geologu dr. Walterju Bieseju izročil takratni upravnik Andrej Perko. Tri živali so naselili v Segerberških jamah severno od Hamburga, pet v Hermanovo jamo v Rübelandu, dve pa poti nista preživeli. Močerili, ki so jih vložili v Segenberške jame, so zaradi neprimernih pogojev kmalu poginili. V Hermanovi jami pa so za dvoživke pripravili poseben bazen (tako imenovan Olmensee), v katerem so se dobro počutile, saj so bile leta 1951 še vse žive. Tekom leta 1952 sta dve izginili, zato je upravnik Rübelandskih jam Fritz Brandes ukazal preiskavo. Izkazalo se je, da je domnevni geolog in krasoslovec Wolfgang Reichel ilegalno izvajal poskuse s človeškimi ribicami, zato mu je Brandes prepovedal dostop do jezera z močerili in osebju jam ukazal, naj ga nadzorujejo.

Še istega leta 1952 je omenjeni Wolfgang Reichel, doma iz Dresdna, poročen s hčerko lastnika jamske restavracije v Rübelandu in natakar v isti restavraciji, v imenu Geološkega inštituta rudarske akademije v Freibergu naslovil pismo na upravo Postojnske jame in zaprosil za nekaj živih človeških ribic, ki da jih rabi(jo) v raziskovalne namene. Uprava Postojnske jame je Reichlovo pismo posredovala Inštitutu za raziskovanje krasa SAZU. Predstojnik inštituta dr. Savnik je po pismu, v katerem je Reichel navedel, da nameravajo živali izpustiti v različna okolja in pod različnimi pogoji, dopisovanje z njim prekinil. Kljub temu se Reichel ni pustil odgnati; nove stike je navezal z Društvom za raziskovanje jam Slovenije, Podružnica v Postojni in njegovim takratnim predsednikom Francetom Habetom. Z njim sta dogovorila Reichlov obisk v Postojni, kamor sta z ženo Ingeburg prispela 17. novembra 1956. V Postojni je imel Reichel predavanje, z ženo sta obiskala Postojnsko jamo in še nekaj drugih jam ter Inštitut za raziskovanje krasa. Na inštitutu je dr. Savnik Reichla obvestil, da dovoljenje za izvoz živih človeških ribic v znanstvene namene izdaja Biološki inštitut v Ljubljani. To informacijo je Reichel gladko preslišal in se 22. novembra 1956 v družbi Habeta in svoje žene ter s kanto za prenašanje močerilov, ki naj bi mu jo izročil neznani sodelavec inštituta, v rokah, odpravil k upravniku Postojnske jame Elu Garzarolliju. Omenjenemu je pokazal pismo dr. Savnika iz leta 1952, v katerem je pisalo, da lahko dobi žive človeške ribice le v znanstvene namene. Garzarolli, ki ni bil preveč pozoren na vsebino pisma in datum na njem, je naročil enemu izmed jamskih vodnikov, naj za Nemca ujame nekaj močerilov. Iz jamskega bazena je Reichel dobil kar trinajst živih močerilov ter jih odnesel iz Postojnske jame. Z ženo sta se naslednji dan mudila v Ljubljani (pa ne na Biološkem inštitutu) in se 24. novembra 1956 prek Sežane odpravila v Benetke. Ženo, ki je v kanti prenašala močerile in imela pri sebi »izvozno dovoljenje«, ki ga je podpisal France Habe, je Reichel poslal po najkrajši poti domov, sam pa je potovanje podaljšal in se vrnil v Rübeland šele 24. decembra1956. Istega dne je Upravi Rübelandskih jam z darilno listino podaril trinajst postojnskih močerilov, ki so jih vložili v Hermanovo jamo.

Dogodek bi lahko hitro utonil v pozabo, če ne bi novica o odtujitvi močerilov prišla v javnost. Jugoslovansko časopisje je krivdo za odtujitev močerilov pripisalo predvsem Inštitutu za raziskovanje krasa, zato je dr. Savnik kot njegov predstojnik naslednji dve leti posvetil zbiranju dokumentacije, ki bi njemu in inštitutu povrnila dobro ime. Pri tem mu je pomagalo tudi Združenje nemških raziskovalcev jam in krasa s sedežem v Münchnu, ki je sprožilo preiskavo zoper Wolfganga Reichla. Na sestanku pri Združenju nemških raziskovalcev jam in krasa dne 20. decembra 1957, na katerem sta bila navzoča tudi Savnik in Reichel, je bilo dogovorjeno, da Reichlu onemogočijo delo s človeškimi ribicami v Hermanovi jami, od uprave Rübelandskih jam pa zahtevajo, da na svojih prospektih navede, da le-te izvirajo iz Postojnske jame. Na spletni strani Rübenlandskih jam danes lahko preberemo, da je neki par iz Rübelanda leta 1956 s študijskega potovanja prinesel v Hermanovo jamo trinajst človeških ribic iz »Postojane (Adelsberg/Slowenien)«.

Zbrana dokumentacija iz Nemčije je pokazala, da Inštitut za raziskovanje krasa in njegovi sodelavci niso krivi za odtujitev človeških ribic iz Postojnske jame. Okrožno sodišče v Kopru je zaradi pomanjkanja dokazov ustavilo kazenski postopek proti Francetu Habetu. Kljub temu je moral zapustiti mesto predsednika Društva za raziskovanje jam v Postojni, delo profesorja na gimnaziji v Postojni pa zamenjati s poučevanjem na Ljudski šoli na Rakeku. Proti upravi Postojnske jame ni nihče ukrepal.

Čeprav je komisija SAZU ugotovila, da dr. Savnik ni vpleten v afero, je ob izročitvi gradiva Arhivu RS leta 1985 zapisal, da posledice zanj niso izostale. Prekiniti je moral službene stike s tujino, bil je deležen obstrukcije dela na inštitutu ter se na koncu »zaradi brezizhodnega položaja« leta 1962 predčasno upokojil. Wolfgang Reichel se je po nekaj letih ločil od žene in odselil iz Rübelanda. O njem ni več mogoče najti nobenih vesti. Ingeburg Reichel, drugič poročena Kopp, je svoje videnje odtujitve močerilov objavila leta 2016 v intervjuju za časopis Volksstimme in v njem kategorično zanikala govorice, da sta z možem ukradla močerile iz Postojnske jame.

Danijela Juričić Čargo