Za restavriranje tega dragocenega eksponata je podjetje Granos v sodelovanju s strokovnjaki Vojaškega muzeja Slovenske vojske in Parka vojaške zgodovine porabilo 250 delovnih ur.

Pobuda o donaciji romunskega letala Sloveniji je pred več kot desetletjem prišla s strani Društva vojaških pilotov vseh generacij in prijateljev vojaškega letalstva ter Slovensko-romunskega poslovnega kluba Triglav–Carpaţi. Na slovenski strani sta se v projekt aktivno vključila Vojaški muzej Slovenske vojske in Park vojaške zgodovine Pivka, prevoz eksponata je takrat donatorsko izvedlo transportno podjetje CEM-TIR.

O letalu SOKO J-22 OREL/IAR-93 VULTUR

Konec šestdesetih let je Jugoslovansko vojno letalstvo začelo razmišljati o novem jurišnem letalu. Po analizi vseh dejavnikov in ob upoštevanju razmerja med ceno ter učinkovitostjo sta se vodstvo vojaškega letalstva in državni vrh odločila za razvoj letala z visoko podzvočno hitrostjo, ki bi bilo ob posebnih pogojih sposobno doseči tudi nadzvočno hitrost.

Zaradi visokih stroškov so razmišljali o sodelovanju z zunanjim partnerjem, pri čemer se je kot idealna partnerica izkazala Romunija, saj je v tem času obujala vojaško letalsko industrijo. Dne 20. maja 1971 je bila podpisana pogodba o sodelovanju med obema državama, ki je vsebovala določilo o razdelitvi stroškov na polovico. Projekt je bil poimenovan YUROM, rezultat sodelovanja, visokokrilno dvomotorno jurišno letalo kovinske konstrukcije polmonokok, je v Jugoslaviji dobilo naziv Soko J-22 Orel, v Romuniji pa IAR-93 Vultur (Orel). Projekt se je zgledoval po britansko-francoskem letalu SEPECAT Jaguar, ki je bil dokončan nekaj let prej.

Orel je bil projektiran v letalskih inštitutih v Žarkovem in Bukarešti, proizvodnja pa je potekala v Mostarju (Soko), Pančevem (Utva) in Craiovi (I.R.Av.). Romunski in jugoslovanski prototip sta prvič poletela na isti dan, 31. oktobra 1974. V drugi polovici sedemdesetih let so bile izvedene nekatere izboljšave in začela se je serijska proizvodnja. Obe državi sta skupno proizvedli več kot 200 primerkov letala v različnih verzijah, v Jugoslaviji je bila izdelana tudi izvidniška verzija.

Orel v Sloveniji 

Prvi dve eskadrilji v Jugoslovanskem vojnem letalstvu, opremljeni z letali Orel, sta bili 351. izvidniška in 238. lovsko-bombniška eskadrilja 82. letalske brigade, ki je bila nameščena v Cerkljah ob Krki. 27. junija 1991, po minometnem napadu na letališče, so bila letala postopoma premeščena na letališča na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Ob razširitvi vojne vihre na območju Jugoslavije pa so letala odpeljali v Beograd.

Tehnični podatki

• dolžina: 14,9 m
• višina: 4,53 m
• razpon kril: 9,3 m
• površina kril: 26 m²
• masa letala: 5.550–5750 kg; največja masa 10.600–11.080 kg
• hitrost: 1.130 km/h (0,95 Macha)
• dolet: 1.320 km
• najvišja višina: 13.600 m
• motor: 2 × Rolls-Royce Viper Mk. 632-41; 633-41; 633-47; 663-41
• oborožitev: dva topa na bokih GŠ-23L z 200 granatami; en podtrupni in štirje podkrilni nosilci za do 500 kg bomb ter raket; skupna nosilnost 1.733 kg