Pravica do splava ni zgolj pravica do medicinskega posega, ampak je v svojem bistvu pravica do samoodločbe, do telesne avtonomije in do zmožnosti odločanja o lastni prihodnosti. To je pravica, za katero so se ženske borile več desetletij.

Pravica in dostop do varne prekinitve nosečnosti je civilizacijski dosežek, ki omogoča izbiro pri eni ključnih odločitev v življenju številnih žensk in jo v Republiki Sloveniji zagotavlja 55. člen ustave. Je dosežek, ki v prvi meri priznava svobodo, avtonomnost, integriteto in dostojanstvo vsake ženske. V svetu, kjer se ženske še vedno borijo za enakopravnost, je nujno, da branimo in ohranjamo te pravice.

Vemo, da je varnost in dostopnost splava ključnega pomena za ženske po vsem svetu. Omejevanje ali prepovedovanje pravice do splava tudi ne privede k izginotju tovrstnih posegov, kar je deklarativni cilj konservativnih organizacij, ampak izvajanje splavov zgolj potisne v bolj tvegane in nenadzorovane vode. Temu smo priča na Poljskem, od koder po skoraj popolni prepovedi splava redno prihajajo novice o smrtnih žrtvah zaradi zdravstvenih komplikacij.    

Kljub temu, da so bile reproduktivne pravice izborjene in ne podarjene, se te pravice še danes s strani konservativnih organizacij vedno znova postavlja pod vprašaj, pa naj bo to v obliki javnih shodov, oviranja poti in dostopa do ginekoloških klinik, demografskih politik, ki silijo ženske k rojevanju, ali mizoginega, seksističnega, homofobnega in ksenofobnega populizma. 

Dogovor glede pravice je bil z vpisom v ustavo dosežen, zato takšne polemike v 21. stoletju več nimajo mesta v sodobni družbi.