Gre za obdelane posnetke satelitov, ki ponazarjajo številne konkretne pojave in spremembe na našem planetu. Pojavom lahko določimo lokacijo, velikost in hitrost spremembe ter jim pripišemo različne druge atribute.

Slovenija je od Leta 2016 članica Evropske vesoljske agencije. Geodetska uprava v vesoljskem programu Evropske unije - EU deluje na način, da imamo svojega predstavnika v odboru za upravljanje sistema Copernicus oziroma v njegovem uporabniškem forumu. Program Copernicus (slovensko Kopernik) ni edini vesoljski program EU. Med geodeti je najbolj uporabljan Galileo – navigacijski sistem EU, so pa seveda še drugi. 

Program Kopernik je temelj prizadevanj EU za spremljanje Zemlje in njenih številnih ekosistemov, ob sočasnem zagotavljanju, da bo svetovno prebivalstvo pripravljeno na krize, naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči človek, ter primerno zaščiteno pred njimi. Ta program temelji na poglobljenih znanstvenih spoznanjih in desetletjih evropskih vlaganj v raziskave in tehnološki razvoj ter je vzorčen primer evropskega strateškega sodelovanja na področju vesoljskih raziskav in industrijskega razvoja.

Storitve Kopernika temeljijo na informacijah namenske skupine satelitov, znanih pod imenom Sentinel, in več deset satelitov tretjih strani, znanih kot sodelujoče vesoljske misije, ki jih dopolnjujejo merilni podatki "in situ" - to so lokalni podatki ali podatki s kraja samega. Večina podatkov, analiz, napovedi in zemljevidov je uporabnikom na voljo brezplačno, s čimer program Kopernik prispeva k razvoju novih inovativnih aplikacij in storitev, ki so prilagojene potrebam posebnih skupin uporabnikov in se nanašajo na raznovrstne gospodarske, kulturne ali rekreativne dejavnosti, od urbanističnega načrtovanja, jadranja in zavarovanja do arheologije.

Veliko pojavov na slikah ni prikazanih v t.i. naravnih barvah, barvah, ki jih zazna človeško oko: rdeči, zeleni in modri. To je posledica tega, da senzorja na satelitu ni treba omejiti samo s temi tremi spektralnimi kanali. Zanimivo je, da večina ptičev okolico zaznava s štirimi barvami. Poleg naravnih barv predmete zaznava še v ultravijolični svetlobi. S tem veliko lažje zaznava lokacije izleženih jajc. Ultravijolično svetlobo zaznava tudi večina vretenčarjev, razen sesalcev. Po drugi strani večina hladnokrvnih živali (kače, insekti, ribe, žabe) vidi svetlobo infrardečega dela spektra. Veliko kamer (običajno nameščenih na satelite) zajema svetlobo valovnih dolžin, ki segajo zunaj vidne svetlobe. Sateliti Sentinel-2, ki so vključeni v program Kopernik, in katerih posnetke vidimo na tej razstavi, snemajo v 13 spektralnih kanalih. Obstajajo seveda senzorji s še višjo spektralno ločljivostjo, vse tja do hiperspektralnih senzorjev z več kot sto spektralnimi kanali.

Človeku je sicer vizualna interpretacija takšnih spektralnih kanalov nemalokrat tuja, vendar pa računalniki s tem nimajo težav. In v dobi strojnega učenja res ni potrebno uporabljati zgolj vizualne interpretacije. Zato so podatki satelitov, ti umetniški izdelki, odlična osnova za številne analize zemeljskega površja:

• Kako lahko najbolje upravljamo porabo in izkoriščanje naravnih virov Zemlje ter zaščitimo okolje za prihodnje rodove?
• Kako bomo milijonom novih prebivalcev mest in regij v prihodnosti zagotovili varno in kakovostno življenje ter se učinkovito odzvali na naravne nesreče in krize?
• Kako lahko izboljšamo razumevanje vzrokov in posledic podnebnih sprememb ter pripravimo primerne ukrepe za omilitev posledic in prilagoditev?

Odgovore na ta in podobna vprašanja bomo pridobili samo s stalnim ozaveščanjem o stanju in zdravju okolja, na podlagi zbranih informacij pa bomo morali znati tudi sprejemati učinkovite odločitve.

Razstava potuje po različnih državah in krajih. Več oči kot bo uprtih vanjo, večjo možnost imamo, da bodo slike našega planeta prav tako lepe še čez desetletja, stoletja, tisočletja.

Na Geodetski upravi bo razstava na ogled do 30. okrtobra 2023.