»Sploh si nisem prizadeval, da bi prišel na oblast, hotel sem le kritizirati …«

Pričujoča arhivalija meseca predstavlja obširno pismo črnogorskega partizana in narodnega heroja Komnena Cerovića (1916–2000), ki ga je konec leta 1966 poslal Centralnemu komiteju Zveze komunistov Jugoslavije – kamor je sicer neuspešno poslal podobno pismo že pred nekaj meseci – in istočasno tudi v vednost Centralnemu komiteju Zveze komunistov Slovenije. Kopije istega pisma je poslal vsem republiškim centralnim komitejem v Jugoslaviji. Naslovil ga je z vprašanjem, zakaj je njegov sonarodnjak in prijatelj Milovan Đilas (1911–1995) že devet let v jugoslovanskem zaporu? V pismu je bil zelo kritičen do jugoslovanske oblasti in medijev, ki so že trinajst let zatirali Đilasove ideje in ga na vse načine onemogočali.

Politik, književnik, predvojni komunist Milovan Đilas je bil v obdobju od leta 1940 do začetka leta 1954 tesen Titov sodelavec, medvojni in povojni član jugoslovanskega partijskega politbiroja (poleg Tita, Edvarda Kardelja in Aleksandra Rankovića). V času druge vojne je bil član Vrhovnega štaba in urednik partijskega glasila Borba. Že leta 1944 je prvič obiskal Stalina v Moskvi in nato do leta 1948 še nekajkrat. Toda kljub temu ali pa prav zaradi tega je v sporu z Informbirojem in Stalinom Đilas postal glavni protisovjetski ideolog in teoretik jugoslovanske partije, čeprav je pred tem o Stalinu pisal slavospeve. Posledično naj bi bilo leta 1952 preimenovanje Komunistične partije Jugoslavije v Zvezo komunistov predvsem njegova ideja. Kot intelektualec – pred vojno je študiral na filozofski fakulteti v Beogradu – je govoril rusko, francosko, angleško in tudi nemško. Leta 1953 je najprej postal podpredsednik jugoslovanske vlade in konec istega leta še predsednik zvezne skupščine, postal je tako rekoč drugi človek v Jugoslaviji, takoj za Titom. Toda že konec leta 1953 so se začeli nad njim in njegovo politično prihodnostjo zgrinjati črni oblaki. Đilas je začel zagovarjati demokratizacijo partijske oblasti, kar večini v partijskem vodstvu ni bilo všeč.

Takrat se je odločil, da bo zapustil svoj ozki in zaprti partijski krog ter je začel v Borbi in kulturnem mesečniku Nova misel objavljati svoje članke. Od 8. oktobra 1953 do 7. januarja 1954 je v Borbi izšlo 19 člankov, kjer je naravnost radikalno izpostavljal svoje ideje. Đilas je v člankih kritiziral »postavljanje partije nad zakonom in onemogočanje demokratičnega dialoga v družbi«. Šel je celo tako daleč, da se je zavzel za organizacijo politične opozicije proti partiji. Sprva se v političnem vrhu ni zgodilo nič, nihče ni protestiral. Borba je izhajala v veliki nakladi; najprej so njegovi članki izhajali enkrat tedensko, nato zaradi odziva bralstva celo trikrat tedensko. Konec leta 1953 je dobil sporočilo, da je Tito zelo jezen nanj, zato je v Novi misli sklenil objaviti še članek z naslovom Anatomija neke morale (januar 1954), kjer je podal uničujočo kritiko vladajoče elite. V literarno ubranem spisu je prikazal odnos partijske elite do mlade igralke, poročene z visokim funkcionarjem, ki je ženski del elite ni sprejel medse, ker ni pripadala partizanskim krogom. Vsi so v tej zgodbi prepoznali lika črnogorskega generala Peka Dapčevića in njegove mlade žene Milene.

Dogodki so nato stekli nadvse hitro. Sklican je bil izredni plenum Zveze komunistov Jugoslavije (16. in 17. januar 1954), kjer so Đilasa obtožili revizionizma in poskusa likvidacije partije in restavracije kapitalizma, branil ga je le Vladimir Dedijer. Vzeli so mu praktično vse: plačo, politični položaj, izključen je bil iz centralnega komiteja, kmalu je izstopil iz Zveze komunistov Jugoslavije, odvzeli so mu celo naziv narodnega heroja in generalski čin. Đilas – tako kot tudi Dedijer – dolgo ni dobil potnega lista. In kar je morda še huje, nihče ga na ulici ni več hotel poznati. Pustili so ga pri življenju, vendar je bil v Jugoslaviji politično mrtev skoraj do leta 1990. Njegovih del v jugoslovanskem prostoru niso smeli objavljati, zato pa se je moral obrniti na Zahod oz. se je ta obrnil nanj. Kmalu so ameriški in zahodnoevropski mediji začeli objavljati intervjuje z njim kot disidentom. Posvetil se je pisanju knjige Novi razred, ki je izšla leta 1957 v New Yorku in postala mednarodna uspešnica. Njeno izdajo naj bi financirala celo ameriška obveščevalna služba CIA. Konec leta 1956 so ga doma aretirali, ker je v tujem tisku kritiziral jugoslovansko podporo sovjetskemu zatrtju vstaje na Madžarskem. Zaprt je bil do januarja 1961 in nato pogojno izpuščen. Leta 1962 se je na Zahodu ponovno oglasil s knjigo Razgovori s Stalinom, kjer je opisal svoja srečanja z nekdanjim voditeljem Sovjetske zveze. Jugoslovanski politični vrh je nemudoma reagiral, tokrat v luči na novo stkanih sovjetsko-jugoslovanskih odnosov. Đilas je ponovno končal za zapahi z obsodbo petih let zapora.

Đilasove ideje je v svojem pismu večkrat navedel tudi Cerović, ki jih je predstavil v luči novih dogodkov, nastalih po brionskem plenumu poleti 1966, ko je z jugoslovanskega političnega prizorišča moral oditi tudi šef zvezne Službe državne varnosti in Đilasov nasprotnik Aleksandar Ranković. Med drugimi navaja tudi citat iz članka Razredni boj, ki je v Borbi izšel zadnjega dne leta 1953: »Sovražnik socializma in demokracije ni samo buržoazija, marveč tudi birokratizem, ki nenehoma krši zakone ter hoče vzpostaviti idejno in politično gospostvo nad ljudmi, da bi lahko samovoljno trošil njihova sredstva, in ki si često sovražnika tudi izmišlja, da bi lahko opravičeval svoj obstoj in izpričal zvestobo – samemu sebi in lastni dogmi.«

31. decembra 1966 – morda tudi nekoliko po zaslugi Cerovićevega pisma – so oblasti Đilasa še pred iztekom kazni in po skupno devetih letih in pol zapora izpustile na prostost. Konec šestdesetih let prejšnjega stoletja je dobil potni list in odšel predavat v Veliko Britanijo in ZDA. Ni postal emigrant, ampak se je vrnil v domovino in spet za skoraj dve desetletji ostal brez potnega lista. Postal je neke vrste svetovna ikona in oblast se ga ni več upala preganjati po sodiščih. Celo nekateri zahodni voditelji so se pri Titu zavzeli zanj, vendar vedno samo v mejah "realpolitike". Molk v jugoslovanskem medijskem prostoru pa ni pojenjal vse do 9. marca 1987, ko je intervju z njim objavila mariborska Katedra. Zanimivo pri tem je, da se Đilas nikoli ni odrekel socializmu, lahko ga označimo kot reformiranega komunista, ki se je zavzemal za demokratični socializem. Citat v naslovu prispevka, ki nekoliko pojasnjuje Đilasov impulziven značaj, pa je vzet iz intervjuja Lada Ambrožiča z njim za RTV Slovenija.

Mojca Tušar