Podatki različnih raziskav ter uradnih statistik kažejo, da so nasilju nesorazmerno bolj izpostavljene ženske in deklice. Agencija Združenih narodov za ženske opozarja, da je v svetu skoraj ena od treh žensk vsaj enkrat v življenju izpostavljena fizičnemu nasilju ali nasilju v intimno partnerskem odnosu ali v drugih odnosih. Med posebej ranljive skupine, kjer je tveganje za izpostavljenost nasilju bistveno večja, sodijo prisilno razseljene ženske in deklice.

Ne glede na to, da vse več držav sprejema zakonodajne in druge rešitve, s katerimi skuša nasloviti problematiko nasilja, zagotoviti ustrezno podporo v času postopkov ter dostop do kakovostnih storitev in programov, se pojavnost in surovost nasilja nad ženskami in deklicami povečuje. Razlogi za to so mnogoteri, mednje pa zagotovo sodijo škodljive družbene norme in prakse, družbene neenakosti in revščina ter zaostrene družbene in politične razmere v različnih državah po svetu, ki vplivajo na preganjanje, kršitve temeljnih človekovih pravic, ženske in deklice pa tudi pahnejo v situacije ekstremne revščine, brezizhodnosti in jih v končni fazi prisilijo v beg.

V razpravi je državni sekretar na ministrstvu Dan Juvan poudaril, “da se pri migrantkah, delavkah, partnerkah delavcev migrantov spopadamo s presečno diskriminacijo, kar pomeni, da niso podvržene samo nasilju tihotapcev, trgovine z ljudmi in institucij, temveč se tudi po bivanju v Sloveniji spopadajo s pomanjkanjem informacij o oblikah pomoči, z izkoriščanjem na delovnem mestu in z opravljanjem reproduktivnega dela doma.”

Adriana Aralica iz IOM je izpostavila, da je “spol eden najpomembnejših dejavnikov, ki oblikuje izkušnjo migracije. S ciljem polnega spoštovanja pravic migrantk (in migrantov) je treba vidik spola presečno vključevati v oblikovanje politik in ukrepov, za preprečevanje nasilja na podlagi spola pa je ključno krepiti ciljno usmerjene in jezikovno ter kulturno prilagojene ukrepe, ki so občutljivi na spol, starost in druge osebne okoliščine.”

Nasilje se začne v državi izvora, nadaljuje po poti in se ne zaustavi na končni destinaciji

Vesna Leskošek iz Fakultete za socialno delo je izpostavila, da se »na spolu utemeljeno nasilje nad ženskami in deklicami dogaja v vseh fazah njihove poti, to je v izvornih državah, na poti, na končni destinaciji in po povratku v izvorno državo. Izpostavljenost nasilju se še poveča zaradi nevarnih ilegalnih poti, na katerih ženske in deklice postanejo blago in predmet trgovanja, pred čimer si bolj ali manj države, skozi katere potekajo migracije, zatiskajo oči. Slepoto za nasilje povzroča tudi to, da so ljudje na begu označeni kot kriminalci in vse sile so naperjene v preganjanje, kaznovanje in vračanje v izvorne države, kar povzroča nove oblike nasilja. Mednarodne organizacije so enotne v oceni, da bi izpostavljenost nasilju bistveno zmanjšali z vzpostavitvijo varnih in legalnih migracijskih poti, z dostopnostjo storitev in služb, kot so zdravstvene, socialne, izobraževalne in druge, ki naj bodo dostopne vsem ženskam in deklicam, tudi tistim brez dokumentov in migracijskega statusa.«

Manca Raušl iz Društva Ključ dodaja, da so ženske v namembnih državah “najpogosteje izkoriščene v prostituciji, pornografiji, za delo (v javni in zasebni sferi) jih prisilno poročajo, izkoriščajo za beračenje in preprodajo drog.”

Še vedno je najpogostejše intimnopartnersko nasilje

Pri obravnavi nasilja v družini za migrantke, tujke, begunke in prosilke za azil je potrebno zavedanje, da gre za še posebej ranljivo skupino žensk. Njihova ranljivost je večplastna predvsem zaradi osebnih okoliščin žrtve, jezikovnega nerazumevanja, ki vpliva na pomanjkanje informacij, kulturnih in etičnih razlik, bivanjskih posledic zapustitve nasilnega odnosa (dovoljenje za prebivanje, ki sloni na povzročiteljevem dovoljenju za prebivanje), integraciji v večinsko družbo, pomanjkanju socialne in podporne mreže, tveganju za dodatno socialno izključenost, finančni odvisnosti in strahu pred deportacijo.

Največji problem je počasnost azilnih postopkov

"Za preprečevanje nasilja nad ženskami in nasploh ranljivimi skupinami moramo tem osebam zagotoviti možnost stabilnega bivanja," je povedal Miha Blažič iz Ambasade Rog. Ljudje se po njegovih navedbah nanje obračajo z vprašanjem, ali bodo deportirani na Hrvaško, zato imajo tudi globoko nezaupanje do institucij. Šele ko človek vidi, da ima možnost ostati v državi, se zaposliti in imeti stabilno življenje, lahko začne identificirati probleme in zanje iskati pomoč, je dejal.

Pomanjkanje strokovnega znanja in usposobljenosti

Spremeniti moramo način strokovne obravnave tujk na način, da se upošteva koncept intersekcionalnosti in hkrati dela po metodi individualnega pristopa. “Dejavnikov tveganja, da žrtve nasilja v družini ne bodo zapustile nasilnega odnosa in poiskale ustrezne pomoči je veliko. Odvisne so od različnih dovoljenj za prebivanje v Republiki Sloveniji, kulturnih in etničnih specifik, drugačnih norm, vrednosti in prepričanj. Teoretičnih in empiričnih analiz v slovenskem prostoru na temo nasilja v družini v kontekstu migracij ni. Prav tako se na tovrstno večplastno ranljivost tujk žrtev nasilja v družini premalo opozarja in vsekakor premalo usposablja strokovne delavce, ki se pri svojem delu srečujejo z njimi,” opozarja Jasmina Imširovič Đurič iz Svetovalne pisarne za priseljenke žrtve nasilja.

Specifike dela z razseljenimi žrtvami nasilja

Dževada Popaja iz Zavoda Emma, ki se pri svojem delu vsakodnevno srečuje z ženskami in deklicami na begu ter tujkami, je orisala praktične izkušnje iz terena in pri tem poudarila, da je “za uspešno obravnavo migrantk, ki so žrtve nasilja v družini, pomembno, da njihovo zgodbo in ranljivost obravnavamo individualno,  glede na specifičnost in situacijo, v kateri se je znašla. Pogosta težava pri obravnavi migrantk z izkušnjo nasilja je tudi otežena komunikacija zaradi nepoznavanja jezika in nedostopnosti tolmačev.”

“Za migrantke je ključnega pomena, možnost vključitve v družbo, kar vključuje učenje jezika in zagotavljanje dostojnega bivanja,” je dodala Itaf Al Burai, priseljenka iz Palestine.

Nasilje moramo naslavljati interdisciplinarno

“Pomembno je, da se pogovarjamo o skupinskih praksah, zagotavljamo participacijo vseh, uveljavljamo interdisciplinaren in intersekcionalen pristop, ki bi zmanjšal neenakosti in diskriminacijo. Na žalost pa se premiki v konfliktih in humanitarnih krizah še povečujejo, kar pa žal vodi v povečanje nasilja nad ženskami in deklicami,” je poudarila Helena Behr iz UNHCR (Visoki komisariat Združenih narodov za begunce).

Prav tako je Meta Smole iz centra za socialno delo Ljubljan opozorila na pomembnost sodelovanja med vsemi deležniki, ki zagotavljajo storitve: “prav medinstitucionalno povezovanje in sodelovanja sta tista, ki omogočata nudenje najustreznejše zaščite žrtvi. Cilj takega povezovanja je vedno odprava ogroženosti ali posledic ogroženosti. To pa lahko storimo le s skupnimi močmi.«