“Spoštovana predsednica Republike Slovenije, spoštovana predsednica Državnega zbora Republike Slovenije, cenjeni gostje, državljanke in državljani, Slovenke in Slovenci, gledalke in gledalci,

danes proslavljamo dan referenduma, dan, ko smo skupaj in enotno izglasovali samostojno Slovenijo. Še danes se zelo dobro spomnim, ko smo se v tistih dneh, sicer malo v negotovosti, tudi napetosti, vendar v neizmernem pričakovanju, odpravljali na volišča. V spominu nam je ostal dvojen ponos - vedeli smo, da smo sestavni del zgodovine, zgodovine, ki se piše v rojstvu države samo enkrat. Hkrati pa smo čutili neizmerno veselje ob enotnosti. Enotnosti, ko smo pričakovali referendum. Enotnosti, ko smo se odpravljali na volišča. Ob enotnosti, ko smo pred zasloni čakali na rezultate. In enotnosti, ko smo proslavljali rezultate. In če kdaj, smo se takrat zavedali, da je enotnost ključen predpogoj za doživljanje narodovih zmag. Brez enotnosti ne more biti zmag in tudi ne zgodb o uspehu. Prepričan sem, da danes, triintrideset let kasneje, vsi enotno menimo, da je bila osamosvojitev Slovenije zgodba o uspehu. Zgodba, ki nas lahko navdihuje ne samo za današnje čase, ampak tudi za svetlejšo prihodnost.

Vendar nobena zgodba o uspehu sama po sebi ne zakoliči zgodovine in ni garant za uspeh. Lahko nam je v navdih, ni pa garant. Vsako kolektivno zgodbo moramo vsak dan znova dograjevati in to počnemo s svojimi individualnimi zgodbami o uspehu. Naj gre za zgodbe o uspehu naših športnikov, kulturnikov, strokovnjakov, znanstvenikov ali gospodarstvenikov. Včasih pa pridejo zgodbe o uspehu tudi iz nenavadnih krajev, ki jih ljudje niti ne pričakujemo. Danes bi rad z vami delil eno takšnih zgodb.

Ravno na ta dan, 25. junija 1991, šest mesecev po plebiscitu, je mlado dekle praznovalo svoj deseti rojstni dan. To dekle je takoj po osamosvojitvi postalo najstnica, ki je v svoje samostojno življenje vstopilo in odraščalo skupaj s Slovenijo. Od rojstnih Zreč, prek Maribora in Ljubljane do Amsterdama, je prišlo vse do New Yorka. Ko so države podpisnice Rimskega statuta za ustanovitev Mednarodnega kazenskega sodišča z več kot dvotretjinsko večino podelile mandat sodnici Beti Hohler, to ni bil samo njen uspeh, ampak uspeh celotne države. Uspeh naše zgodbe o osamosvojitvi. Gospa Beti Hohler je dokazala, da so ob znanju, požrtvovalnosti in pogumu vsa vrata odprta. Dokazala je tudi, da ko uspeš sam s trdim delom, si v ponos in ugled celotni državi.

Z enakim veseljem in ponosom delim z vami tudi zgodbo o kolektivni zmagi, ki jo je letos doživela Republika Slovenija na istem parketu. O zmagi zaupanja, ko smo s skoraj tričetrtinsko večino dobili zaupanje držav iz celega sveta za naše mesto v Varnostnem svetu. Ta zmaga nikakor ne bi bila mogoča brez enotnosti. To naj nam bo v navdih, da moramo za doživljanje največjih kolektivnih zmag ohraniti enotnost. Enotnost nas ne potrjuje le navznoter kot državo ali narod, temveč nam predvsem daje verodostojnost navzven pred vsemi ostalimi narodi. Ko verjamemo vase in dosežemo enotnost, verjamejo tudi vsi ostali - ali pa vsaj tri četrtine njih.

To je tisto, kar nas lahko navdihuje za naprej, ko verjamemo vase. Vemo, da velikost države ni vse. Velikost Slovenije ni šibkost, temveč na mednarodni sceni lahko predstavlja prednost. Verjamemo, da lahko zaradi naše velikosti in kredibilnosti, ki jo gradimo z objektivnostjo in nevtralnostjo v mednarodnih odnosih, dosežemo rešitve, o katerih velike države morda niti ne razmišljajo. To nam lahko služi kot navdih za prihodnost, saj z uspehi prihaja odgovornost za vse nas.

Namenoma sem izpostavil dve področji - pravno državo in svetovni mir - kjer bosta odgovornost in pozornost sveta še bolj usmerjeni v nas. V prihodnjem letu bomo dokazovali ne samo sebi, ampak celemu svetu, da je ugled, ki ga uživamo, vreden zaupanja in da ta ugled zmoremo obrniti v dejanja, ki bodo prej ali slej pripeljala do miru na kriznih žariščih. Odgovornost je velika, a ta velikost in teža nas ne smeta odvrniti od ukrepanja. Enako velja za odgovornost na domačem terenu. Tako kot je velika zmaga sedanje koalicije na volitvah, tako je velika tudi njena odgovornost za razmere v državi.

Iskreno vam moram povedati, da sem se te odgovornosti osebno najbolj zavedal, ko smo se soočili z razsežnostmi poplav. Prvi dan po poplavah, ko sem obiskal štab civilne zaščite, se je to zavedanje zaradi razsežnosti ujme, ki nas je prizadela, močno povečalo. Takrat sta bili napetost in negotovost veliki. Ali bomo zmogli? Ko smo naslednji dan začeli razmišljati o nadaljnjih korakih in iskati mednarodno pomoč - na koga naj se obrnemo ali ostajajo mednarodni mehanizmi - je skepsa naraščala. Rekli so nam, da Evropa ima sredstva, a so že porabljena. Morali smo se znajti sami.

In veste, kje je bil preobrat? Preobrat je sledil naslednji dan na terenu med ljudmi. Doživeli smo enotnost, a ne samo to – doživeli smo srčnost, predanost, nesebičnost in solidarnost vseh. To je bila enotnost v najboljšem pomenu besede. Ne glede na to, ali so bili pripadniki civilne zaščite, gasilci, prizadeti prebivalci ali prostovoljci iz drugega dela države. Enotnost in nesebičnost sta bili ključ in hkrati navdih.

Kljub temu, da so nam govorili, da na mednarodni ravni ne moremo kaj dosti narediti, smo začeli vrteti telefone. Vedeli smo, da imamo ugled zaradi naših preteklih dejanj, ko smo pomagali drugim. Ta isti ugled, ki se je manifestiral v Združenih narodih. In smo imeli zaupanje. Imeli smo vero, ne samo da smemo, ampak da moramo zahtevati pomoč in da jo bomo tudi dobili. Moja vera se je izkazala za popolnoma resnično.

Ko sem prvič govoril s predsednico Evropske komisije, ki je bila takrat v Združenih državah Amerike, se je vkrcala na letalo in mi rekla: "Razumem, počakajte, da pristanem." Ko je pristala v Evropi, me je poklicala in že imela načrt. Dva dni kasneje je bila z načrtom v Sloveniji in dala je obljube. Seveda, nobena obljuba se ne more uresničiti čez noč, saj obljube zahtevajo svoj čas. Nekatere od obljub, ki jih je dala predsednica Evropske komisije, so že uresničene, nekatere pa se še bodo, saj velike obljube zahtevajo čas.

Enako je tudi v Sloveniji in enako velja za delovanje naše vlade. Tako kot je bila prepričljiva zmaga na volitvah, tako velika so pričakovanja ljudi do te vlade. Od tega nismo nikoli bežali, zato smo že prvi dan po volitvah obljubili, da bodo naši cilji smeli. Lotili se bomo najzahtevnejših projektov, ki zahtevajo dva mandata. Nič nas ne bo odvrnilo, tudi če bomo morda za kratek trenutek izgubili zaupanje v to, da smo na pravi poti. Ker verjamemo, da je ta pot edina, bomo na njej nadaljevali, ne glede na to, da bodo rezultati večine zastavljenih reform vidni šele ob koncu tega ali v naslednjem mandatu.

Dovolite mi, da vseeno spomnim na nekatere dosežke letošnjega leta, na katere smo posebej ponosni. Slovenija se je v tem času uspešno spopadla z energetsko draginjo. Zamejili smo vse cene energentov in hkrati povišali prejemke tistih najranljivejših skupin z najnižjimi dohodki. Cilj je bil ohraniti socialno povezanost družbe, da se razslojevanje zaradi krize ne poveča, in pri tem smo bili uspešni. Istočasno smo zamejili tudi cene energentov za gospodarstvo, a to ni bilo dovolj. Skoraj smo podvojili sredstva za pospeševanje naložb, tudi tujih, in prve velike tuje naložbe so se že odvijale v mandatu te vlade. Hkrati smo skoraj podvojili sredstva za razvoj, znanost in inovacije v treh letih. Ker le s tem, ko bomo vlagali v znanje, bomo lahko šli po poti uspešnih posameznikov, ki gradijo na znanju. Za Slovenijo je to edina pot naprej.

Vmes smo zagotovili tudi neodvisnost medijev, uredili dolgotrajno oskrbo, poskrbeli za brezplačno šolsko prehrano in ukinili dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Danes je marsikdo pozabil, da je to sploh bil problem. Če tega ne bi naredili, bi danes vsi, ki sedite tukaj, čutili posledice v svojih denarnicah, in javni zdravstveni sistem bi to čutil še bolj.

Tako kot se včasih premalo zavedamo pomembnih korakov, se premalo zavedamo tudi, kako pomembna je družbena klima za dojemanje naše resničnosti. Rad bi zaključil ta govor z mojo željo za vas. Rad bi vas navdušil, da se mi pridružite pri skupni nalogi za en skupen cilj – in to je ustvarjanje pozitivne družbene klime. Ko bomo ta cilj dosegli in ko se bomo poenotili okoli njega, bomo lahko govorili, da smo na poti v družbo blaginje.

Vsem vam želim miren in spokojen božič ter veliko smelih načrtov v prihodnjem letu. Celi Sloveniji pa želim srečno novo leto."