Brošura »Za naše domaćice«

Arhiv Republike Slovenije v arhivskem fondu SI AS 437, Hranilnica Dravske banovine hrani gradivo naše najstarejše denarne ustanove. Skupina podjetnih ljubljanskih meščanov je leta 1820 ustanovila Ljubljansko hranilnico, da bi »manj premožnim omogočili vložiti in sčasoma pomnožiti prihranke ter tako spodbujati delavnost in varčnost«. Delovala je kot društvo v sobi enega od članov, ki so prvih pet let delo opravljali prostovoljno; njen prvi predsednik je bil župan Hradecky. Po leta 1844 sprejetem hranilniškem regulativu je delovala kot regulativna hranilnica, iz Ilirske (od 1828) se je leta 1845 preimenovala v Kranjsko hranilnico. Leta 1927 jo je prevzel Ljubljanski oblastni odbor in začela je poslovati kot javnopravni zavod. Banovina ji je kot naslednica odbora ime spremenila v Hranilnico Dravske banovine, Ljubljana. Ob spremembi statusa je, po besedah njenega vodstva ob 10. obletnici, nastop gospodarske krize leta 1931 ustavil njeno rast, ne pa njene konsolidacije. Že z naslednjim letom so bili, ne da bi bilo treba unovčevati premoženje, končani vsi odpisi stare hranilnice. Uspešno je preživela naval zaskrbljenih varčevalcev, padec vrednostnih papirjev in moratorij na kmečke dolgove, vloge vanjo so se začele že leta 1935 dvigati in so do leta 1937 narasle nad najvišje stanje vlog pred krizo.

Med obema vojnama je bila druga največja regulativna hranilnica na Slovenskem, takoj za mestno ljubljansko in pred mestno mariborsko. Vse tri so se že skoraj izenačile z bankami. Regulativne hranilnice (slovenskih banovinske, mestnih, občinskih in okrajnih je bilo leta 1937 28) moramo ločiti od med obema vojnama množičnih hranilnic in posojilnic slovenskega kreditnega zadružništva (podlaga zadružni zakon iz leta 1873), ki je v drugi polovici dvajsetih let z mogočnim omrežjem skoraj 500 zadrug doseglo svoj vrhunec. Regulativne hranilnice so se organizirale v prostovoljno Zvezo (samoupravnih) hranilnic že kmalu po prvi svetovni vojni, njena članica je bila tudi Hranilnica Dravske banovine.

Upravni odbor Zveze hranilnic Kraljevine Jugoslavije je v letu 1935 ugotavljal izboljšanje splošnih ekonomskih razmer, še izrazitejše pa v letu 1936, ko je bila slaba žetev v svetu in dobra doma, zmanjševale so se zaloge ter rasle cene, zaposlovanje in kupna moč, ekonomski odnosi s tujino so se izboljševali, prav tako državne finance, občutiti je bilo večjo gotovost, vendar z mračnim priokusom strahu pred novo vojno. Hranilnice so se zavedale, da se morajo za izhod iz gospodarske krize zelo potruditi, saj jim državna politika z usmerjanjem državne pomoči zgolj preko državnih bank ni lajšala položaja. Izrazile so mnenje, da se je za pokrivanje velikega državnega dolga treba opreti na lastne sile – ne le na državne denarne ustanove, ampak tudi na samoupravne, kakršne so hranilnice.

Hranilnice so se lotile propagandne akcije za razvoj varčevalnega duha s podporo svoje zveze, ki se je posvečala objavam v svojem glasilu »Vesnik«, vodenju poslov Zveze slovanskih hranilnic (pri tem je omogočila izdelavo slovanskega varčevalnega slovarja), sodelovanju z Mednarodnim inštitutom za varčevanje, zbiranju in sestavljanju državnih varčevalnih statistik, čeprav je delovala kot prostovoljna zasebna organizacija. Zveza je tudi razpisovala nagrade za najboljše sestavke o varčevanju, prirejala poučne razstave in spodbujala članice, naj predvsem ob svetovnem dnevu varčevanja predavajo po šolah, na radijskih postajah in različnih prireditvah, širijo propagandni material in prispevajo članke v časopise. Vsem samoupravnim hranilnicam v jugoslovanski kraljevini je zveza septembra 1937 z okrožnico poslala ponudbo za velike razglase, brošurico za gospodinje, urnike s hranilnikom, letake, vinjete in spomenico 1. kongresa. Med arhivskim gradivom Hranilnice Dravske banovine je ohranjena omenjena »varčevalna« brošurica za gospodinje. Izbrali smo jo za arhivalijo meseca januarja, ko praznični blišč bledi in se resničnosti vrača turobnejši obraz; morda nam bo s številnimi idejami v navdih.

Brošurico »Za naše domaćice«, posebno objavo »Vestnika«, glasila Zveze hranilnic, sestavljajo članki treh sposobnih vodij svojih gospodinjstev, osnovnih gospodarskih celic državne ekonomije (gospodinja je v dvajset letih opravila 75.000 ur dela). Zveza jo je po dinar za izvod prodajala samoupravnim hranilnicam, da bi jo lahko delile ali kako drugače uporabile ob proslavljanju 13. svetovnega dne varčevanja, 31. oktobra 1937. V duhu časa, ko se je Kraljevina Jugoslavija ubadala s hrvaškim vprašanjem, v želji po pomiritvi narodnostnih trenj in da bi se čimbolj približali bralcu, so prispevke objavili, kot so jih zapisale avtorice – vsaka v svojem jeziku in pisavi (za članek v cirilici dodajamo prepis). Podjetne gospe Štefanija Bernas iz Zagreba, Višeslava M. Đuričić iz Beograda in Amalija Izgoršek iz Kranja izhajajo iz meščanskih, gmotno dobro stoječih razmer. Njihova dognanja so si sicer podobna, a v stilih pisanja zazvenijo osebnostne note in poreklo. Poleg meščanskega višjega in srednjega sloja se posvetijo tudi revnejšim mestnim in kmečkim ženam, najbolj Višeslava, s svojim srčnim podajanjem in poudarkom pomena Kola srbskih sester.

Gospodinjenje ovrednotijo kot gospodarjenje, od katerega je odvisno družinsko in narodovo blagostanje, osnovni pogoj zanj pa dobra organizacija dela z letnimi, mesečnimi in dnevnimi načrti in razporedi opravil, saj sicer kljub celodnevnemu garanju uspeh izostane. Opozorijo na družbeni pomen prirojenih in pridobljenih vrlin varčnosti, pronicljivosti, premišljenosti, zavzetosti, marljivosti, urejenosti, natančnosti, snažnosti, sočutnosti, dobrodelnosti … Povedo, kako se ogibati suženjstvu, izčrpavanju, ki pušča sledi na telesu in v duši, pametni napori pa s privarčevanim prinašajo osebno in družinsko zadovoljstvo, ki ga vpijajo otroci. Dajejo napotke, kako nakupovati sezonsko hrano in obleko, voditi gospodinjsko knjigovodstvo s sklepanjem bilanc ter odvajanjem rezerv in naložb za šolanje otrok in varno starost. Znajdemo se v njihovih urejenih kuhinjah in shrambah, kjer nič ne propade in je odvečen zalogaj podarjen pomoči potrebnim. Odvračajo od vdajanja nezdravemu obilju, ki ga prepričljivo premagajo ljubeč odnos, umetelnost in ustvarjalnost. Učijo elegance in okusnega oblačenja z izbiro kakovostnih materialov, spoštujoč domačo obrt in evropsko modo navdihujočo ljudsko umetnost. Za spodbujanje varčevanja med obema svetovnima vojnama, ko krizam ni bilo videti konca, avtorice, iskreno trudeč se pomagati, poudarjajo pomen najbolj osnovnih področij človekovega bivanja – pijače in hrane, garderobe, ličenja in opreme stanovanj. Ob prebiranju možnosti, znajti se z lastnimi močmi, sposobnostmi in modrostjo, se bralec zave svojih in v njih lastnega bogastva. Cilj je tako dosežen – preverite z branjem brošure še sami.

Aleksandra Mrdavšič