»… ne jaz ne moji bratje ne bomo privolili v kakršen koli davek ali izdatek …«

Ko smo v Arhivu Republike Slovenije pred četrt stoletja pripravljali razstavo »Žiga Herberstein – odkritelj Rusije«, posvečeno 450. obletnici izdaje Moskovskih zapiskov (Rerum Moscoviticarum commentarii, 1549), smo želeli predstaviti tudi kak Herbersteinov lastnoročno napisan dokument, ki ga hranijo slovenski arhivi. Žal ga takrat nismo našli. Poleg najstarejših izdaj Moskovskih zapiskov v različnih jezikih in drugih Herbersteinovih tiskanih del smo med dvema dokumentoma z omembo Žige Herbersteina v Zgodovinskem arhivu na Ptuju izbrali listino iz leta 1528, s katero je kardinal in salzburški nadškof Matej Lang Herbersteinu za dve leti potrdil neke salzburške fevde. V ptujskem arhivu se je kasneje našla še starejša listina, ki jo je Žiga Herberstein poleg bratov Hansa in Viljema novembra 1514 lastnoročno podpisal, v njej pa zagotavljajo, da bodo spoštovali pisno zavezo svojega brata Jurija glede posesti, ki jih je s poročno pogodbo namenil bodoči ženi Marjeti.

Žigov avtograf pa je tudi pismo, ki je v pisarno kranjskih deželnih stanov prišlo v drugi polovici februarja 1524 in predstavlja zanimiv primer slovesa takrat že slavnega Herbersteina in njegove rodbine od dežele Kranjske, njenih stanov ter – posebej izpostavljeno – davčnih in drugih obveznosti. Pismo se je ob pripravi študije o kranjskih deželnih stanovih, deželanstvu, stanovskih davkih in odnosih med ožjo Kranjsko in tako imenovanimi priključenimi gospostvi nekaj let po razstavi o Herbersteinu našlo med najstarejšimi dokumenti neizčrpnega sklopa z imenom Deželne zadeve – »Landsachen« (fasc. 281−312). Pismo je zanimivo samo po sebi, pozornost pa zasluži tudi zato, ker bo v teh dneh minilo petsto let od njegovega nastanka.

Žiga (Sigismund, Sigmund) Herberstein je pripadal znani štajerski plemiški rodbini, ki je v listinah prvič izpričana ob koncu 13. stoletja. Gunter Herberstein je leta 1409 po ženi Ani Ebersteinski med drugim dobil gospostvo Lupoglav v osrednji Istri. Lupoglav je dedoval njegov bratranec Andrej in tako osnoval kranjsko-istrsko oz. lupoglavsko linijo Herbersteinov. Ti so na Kranjskem delovali dobrih sto let, dokler niso leta 1525 posesti v Istri in na Krasu zamenjali za grad Neuberg in dve vasi v mariborskem deželnoknežjem uradu. Andrejev sin Lenart je bil v drugi polovici 15. stoletja vpliven kranjski plemič, znan predvsem kot glavar v Postojni in na Krasu ter vipavski oskrbnik. Lenartu Herbersteinu in njegovi ženi Barbari Jamski se je avgusta 1486 na vipavskem zgornjem gradu kot tretji sin rodil Žiga, ki se je v zgodovino zapisal kot habsburški diplomat in pisec znamenitih Moskovskih zapiskov.

S šolanjem v domači Vipavi, koroški Krki in na Dunaju si je do 18. leta pridobil spodobno izobrazbo, nakar je leta 1506 »dobil prvi oklep in šel s cesarjem na vojsko«. Kratkemu ravsu z Madžari je sledila daljša vojna z Benečani, v kateri je Žiga aktivno sodeloval. 1508/1509 je bil poveljnik najemnikov v Istri, poleti 1514 pa zastavonoša štajerskih čet, ki so razbile beneški obroč okrog furlanskega Marana. Iz štajerske deželne vojske je bil premeščen med cesarske ordonance, leta 1514 ga je cesar odlikoval z vojaškimi častmi, mu podelil viteški udarec in sprejel v dvorni svet. Tako se je začela Žigova dolgoletna dvorna in diplomatska kariera. Habsburškim vladarjem (Maksimilijanu I., Karlu V. in Ferdinandu I.) je služil 55 let (1506–1561), kot diplomat 38 let (1515–1553). V teh letih je opravil 69 diplomatskih potovanj, večinoma povezanih s habsburško vzhodno politiko; izstopata (sicer ne posebej uspešni) odposlanstvi na moskovski dvor v letih 1517 in 1526.

Po smrti očeta Lenarta (1511) so njegovi sinovi množili rodbinske posesti in dohodke predvsem okrog gospostva Hrastovec v Slovenskih goricah, ki je bil poleg Lupoglava njihov dedni fevd. V svojem imenu in imenu bratov se je Žiga že s cesarjem Maksimilijanom I. dogovoril za zamenjavo gradu Lupoglav za vasi Partinje in Zamarkova (Dorffer mit Namen Parthin und Samerckha) v mariborskem deželnoknežjem uradu. Ker je cesar umrl pred izpolnitvijo dogovora, je Žiga z nadvojvodo Ferdinandom I. 20. novembra 1524 sklenil novo pogodbo, po kateri je deželnemu knezu za 10.000 goldinarjev pripadel Lupoglav z vsemi pravicami in pritiklinami, Herbersteini pa so za isto vsoto dobili omenjeni vasi in grad Neuberg (Neitperg) z vsem, kar k njemu sodi. Šlo je torej za zamenjavo posesti v vrednosti 10.000 renskih goldinarjev. V menjalni pogodbi je bila predvidena izvršitev posla v roku dveh mesecev (do januarja 1525), a je bil rok z novo pogodbo kmalu podaljšan do jurjevega. Vsaj ena pogodba s podobno vsebino pa je bila gotovo sklenjena že predtem.

To dokazuje tudi pismo, ki ga je vitez Žiga Herberstein 12. februarja 1524 napisal kranjskim deželnim stanovom, »milostljivim in dobrohotnim gospodom ter dobrim prijateljem«. Ker se je obetal deželni zbor, ki naj bi odločal o odobritvi pomoči proti Turkom, je Žiga stanovske kolege obvestil, da bodo bratje Herbersteini posestva v Istri in na Krasu skladno z menjalno pogodbo do jurjevega (23. oziroma 24. aprila) predali deželnemu knezu. Stanovom je zato naznanil oziroma jih prosil, naj Herbersteinom za istrsko-kraške posesti na nalagajo nikakršnih davkov, saj denarja ne nameravajo zbrati in plačati v deželnostanovsko blagajno (»auf vnß khain steuer noch hilfgellt auf gemelte guetter angelegt werde, dan ich vnd meine gebrueder mochten solhs nit einbringen noch ainer ersamen lanndschafft vberantburten«). Dodal je še, »das ich noch meine gebrueder in khainen anschlag oder ausgab bewilligen will«, da torej ne on ne njegovi bratje ne bodo privolili v kakršen koli davek ali izdatek. Žigovo pismo s priloženo kopijo menjalne pogodbe, ki se žal ni ohranila, je svojevrstna izstopna izjava, saj je Herbersteinom z zamenjavo istrsko-kraških posesti za štajerske ugasnilo kranjsko deželanstvo.

Čeprav se Žiga kljub rojstvu v Vipavi nikoli ni imel za Kranjca, je očitno, da so Herbersteini dotlej iz naslova lupoglavskega gospostva in drugih posesti oziroma dohodkov plačevali davek v stanovsko blagajno in da so se (lahko) udeleževali kranjskih deželnih zborov. Lenart Herberstein naj bi bil leta 1507 navzoč na deželnem zboru v Ljubljani, sicer pa so podatki o udeležbi plemstva iz priključenih gospostev Istra in Kras na kranjskem deželnem zboru nasploh zelo skopi. Jasno pa je, da je stanovska davčna roka dosegla tudi istrske plemiče.

Za konec se vrnimo k Žigu. Ko je bil že slaven diplomat, se je torej s predstavljenim pismom odpovedal kranjskemu deželanstvu oziroma članstvu na kranjski viteški klopi in (dokončno) presedlal na štajersko; na svojo »izstopno izjavo« se je podpisal Sigmundt von Herberstain, ritter. Za diplomatske in druge zasluge mu je cesar Karel V. leta 1537 podelil baronski naslov ter njemu in njegovim bratom »izboljšal« družinski grb; odtlej je bil »baron na Herbersteinu, Neubergu in Hrastovcu«, na štajerskem deželnem zboru pa se je presedel na gosposko klop. Cesarjev viteški udarec je kljub poznejšim naslovom in slavi obdržal v posebnem spominu in ga je leta 1557 ovekovečil z lesorezom v prvi nemški izdaji svojih Moskovskih zapiskov.

Andrej Nared