Slovesnost ob dnevu kulture je Mestna občina Nova Gorica letos namenila odkrivanju slovenske literarne ustvarjalnosti v sosednji Italiji, umetniški program so oblikovali zamejski Slovenci, med njimi Patrizia Jurinčič Finžgar, Ilija Ota, violončelistka Andrejka Možina, Mladinska vokalna skupina Emil Komel iz Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice. Posebna gostja večera je bila Vokalna skupina Vikra z dirigentko Petro Grassi, ki sodi med najvidnejše vokalne sestave v Sloveniji in Italiji, kar potrjujejo tudi nagrade in priznanja na zborovskih tekmovanjih in prestižnih koncertnih odrih. Pod režijo se je podpisala Jasmin Kovic, za scenarij je poskrbel Alex Kama Devetak, povezovala je Stefania Beretta.

Dogodka so se udeležili tudi predsednika obeh krovnih organizacij Slovencev v Italiji, predsednica Slovenske kulturno-gospodarske zveze Ksenija Dobrila in predsednik Sveta slovenskih organizacij Walter Bandelj, senatorka Tatjana Rojc in drugi predstavniki manjšine, pa tudi župan sosednje italijanske Občine Gorica Rodolfo Ziberna. Uvodoma je zbrane na dogodku pozdravil novogoriški župan Samo Turel.

V nadaljevanju pošiljamo slavnostni nagovor ministra Arčona na slovesnosti. Velja govorjena beseda!

Nagovor ministra Mateja Arčona na slovesnosti ob slovenskem kulturnem prazniku Mestne občine Nova Gorica

Cenjeni visoki gostje, spoštovane Novogoričanke in Novogoričani, dragi prijatelji, hvala, da lahko ta poseben večer delim z vami.

V zadnjih letih sem doživel veliko lepega. Navdihovali so me ustvarjalni in zagnani občanke in občani mestne občine Nova Gorica, imel sem privilegij, da sem lahko s kolegom in prijateljem Ettorejem Romolijem zagnal kandidaturo za Evropsko prestolnico kulture in nazadnje mi je pripadla čast, da v slovenski vladi skrbim za naše rojake zunaj meja. Vesel sem, da se nocoj v tej dvorani ta dva svetova, ta dva vira navdiha, tako lepo srečujeta.

Srečevanje, soočanje, prepletanje različnosti je eden od temeljnih kamnov, na katerih sloni naša kultura. Kljub temu, da bi nas nekateri radi ohranili v večnem medsebojnem nasprotovanju, smo Slovenci, morda Primorci še posebej, odprti ljudje. Gostoljubni ljudje. Ljudje, ki s srcem na dlani sprejemamo soseda. Ker smo stoletja živeli na križiščih jezikov in kulturnih izročil, drugačni tudi ne moremo biti.

Na to darilo svojih prednikov ne smemo pozabiti. Prepričan sem, da bo Evropska prestolnica kulture GO! 2025 to našo dediščino brezmejnosti ponesla v svet. Dovolite mi, da na tej točki čezmejni ekipi ustvarjalcev EPK iskreno zaželim vso srečo. Še nekaj dni in ura bo začela odštevati eno leto do slovesne otvoritve. Čaka vas odgovorno in trdo delo, ampak vsi smo z vami.

Dokaz za to, kako resno Nova Gorica jemlje svoje ambicije in svoje kulturno poslanstvo, je tudi program današnjega večera. Odločitev, da ob Slovenskem kulturnem prazniku na odru novogoriškega kulturnega doma zaživi ustvarjalnost Slovencev v Italiji, je pogumna, tenkočuntna. In predvsem prava odločitev.

Prepričan sem, da se bo tudi danes v programu izkazalo, koliko umetniških presežkov skupnemu slovenskemu kulturnemu prostoru dajejo umetnice in umetniki, ki delujejo zunaj naših meja. Ob svojih številnih obiskih v tujini sem izkusil in začutil, kako zunaj matične države slovenski ponos, pripadnost narodu, jeziku in kulturi zasvetijo močneje in zazvenijo glasneje. Hvala, dragi Slovenke in Slovenci v sosednjih državah, da ohranjate in nam vračate to pravo, čisto ljubezen do domovine. Če kje, je v vas neizčrpni vir navdiha. 

Enako velja za Slovence po svetu. Slovenščine se učijo v najbolj oddaljenih in najbolj nepričakovanih delih planeta. Na primer v argentinskem mestu Rosario, kjer se je  rodil in se je prvih trikov z žogo učil Lionel Messi. V kanadskem Calgaryju, kjer je Mateja Svet dobila srebrno olimpijsko medaljo v slalomu, v San Franciscu, v New Yorku, v Rio de Janeiru. Marsikje se šole imenujejo po slovenskih pesnikih in pisateljih. Povsod ob učenju slovenskega jezika učiteljice in učitelji prenašajo tudi znanje o slovenski arhitekturi in likovni umetnosti. Učenci poslušajo slovensko glasbo, gledajo slovenske filme. Skozi kulturo vzljubijo Slovenijo.

Ker skozi kulturo vedno vodi pot do srca. Kultura je  vedno najboljši odgovor na tiste pojave v družbi, tudi v našem neposrednem okolju, ki želijo ohraniti bolečine iz preteklosti ali jih celo izkoristiti za vzpodbujanje novih konfliktov. V ustvarjalnosti je tista prava brezmejnost, ki ni le abstraktni pojem, ampak je sila, ki jo čutimo in nas vleče naprej – v prihodnost, ki si jo želimo za to mesto in za to občino.

Ob predsednici republike in filozofu Slavoju Žižku je bila uvodna govornica ob slovenskem gostovanju na frankfurtskem knjižnem sejmu mlada pesnica. Sicer po rodu iz sosednje občine Šempeter – Vrtojba, ampak v vseh pogledih naša rojakinja, letošnja nagrajenka Prešernovega sklada Miljana Cunta. Prepotovala je veliko sveta, a njena poezija,  pravi Miljana, se ne loči od pokrajin njenega otroštva. V Frankfurtu je poudarila, da se pesem rodi iz najglobje intime, iz tistih delov nas, v katerih smo vsi enaki. Tam politične razlike ne pomenijo prav ničesar.

France Prešeren, ki ga slavimo danes, nam je v himno zapisal verz »žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan.«  Morda je to manj znano, ampak tudi slovenski izseljenci imajo svojo himno. V refrenu poje: »Slovenija, moj dom brez mej, ker nosim te s seboj.« Dragi prijatelji, v nas, v tistem najglobljem koščku srca, tam, kamor razlike ne sežejo, tam je dom. Tam je Slovenija. Iskrene čestitke ob Slovenskem kulturnem prazniku.