Pri državnem prostorskem načrtovanju gre za tehtanje različnih rešitev, katerih bistvena značilnost je usklajevanje varstvenih in razvojnih interesov. Cilj načrtovanja je zagotoviti optimalno rabo prostora ob najmanjših vplivih na okolje ob čim večji družbeni in sprejemljivosti v lokalnem okolju.

Zakon o urejanju prostora podrobneje določa, katere so ureditve državnega in katere lokalnega pomena, določa cilje, načela in pravila urejanja prostora, pa tudi udeležence v postopkih, vrste prostorskih aktov ter postopke za njihovo pripravo in sprejetje. Prostorske ureditve državnega pomena se v prostor umeščajo v postopkih državnega prostorskega načrtovanja. Z občinskimi prostorskimi akti, to je z občinskim prostorskim načrtom (OPN) ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom (OPPN), pa občine načrtujejo prostorske ureditve lokalnega pomena, kot na primer kje in pod kakšnimi pogoji je v občini dovoljena stanovanjska ali poslovna gradnja.

Državno in občinsko prostorsko načrtovanje sta neločljivo povezana, saj morajo občine pri prostorskem načrtovanju upoštevati veljavne prostorske akte na državni ravni. 

Cilj sistemskih prizadevanj ministrstva je, da se tekom aktualnih primerov priprave državnih prostorskih aktov reorganizira procese priprave in na medsektorski in strokovni ravni odpira razpravo o sistemskih rešitvah za izboljšanje procesov in učinkov prostorskega načrtovanja na vseh ravneh (država, občina in tudi regija). Namera ministrstva je v procesih zagotoviti bolj dinamično vodenje in doseči več produktivnega sodelovanja med državnimi organi in pripravljavci aktov ter pospešiti in olajšati odločanje v posameznih korakih dela. V tem okviru bistveni del izboljšav predstavljata tudi ozaveščanje vseh akterjev urejanja prostora o pomenu prostorskega načrtovanja in procesov priprave prostorskih aktov za doseganje razvojnih ciljev ter zgodnje vključevanje javnosti, nevladnih organizacij in organizirane civilne družbe tako v pripravo strateških razvojnih programov za razvoj dejavnosti v prostoru kot v izdelavo različnih prostorskih aktov in procese upravljanja prostora.

Eden največjih razvojnih izzivov v urejanju prostora postajajo nepredvidljivost in pritiski spreminjajočega se podnebja na okolje in človeka. V tej luči je trenutno v pripravi DPN za zmanjšanje poplavne ogroženosti v Spodnji Savinjski dolini.

O državnem prostorskem načrtovanju

Z državnim prostorskim načrtovanjem se določijo:

- načrtovane prostorske ureditve,

- območje državnega prostorskega načrtovanja,

- prostorski izvedbeni pogoji za projektiranje na tem območju in

- usmeritve za določitev namenske rabe prostora v občinskih prostorskih izvedbenih aktih za to območje.

Državno prostorsko načrtovanje poteka:

• ali s postopkom priprave in sprejetjem DPN
• ali z združenim postopkom načrtovanja in dovoljevanja.

V prvem primeru torej, ko je zaključen postopek priprave in sprejet DPN, lahko investitor nadaljuje s postopkom pridobivanja gradbenega dovoljenja. V drugem primeru, ko sta postopek načrtovanja in dovoljevanja združena, pa je ob koncu izdano celovito dovoljenje in sprejet državni prostorski ureditveni načrt. Odločitev o vrsti postopka je v pristojnosti pobudnika oziroma investitorja načrtovane ureditve.

V državno prostorsko načrtovanje je vključenih veliko deležnikov 

V postopke državnega prostorskega načrtovanja, ki jih vodi država, so vključeni številni deležniki:

• pobudnik načrtovane prostorske ureditve,
• investitor,
• nosilci urejanja prostora (različna ministrstva) in
• zainteresirana javnost.

Zakon o urejanju prostora natančno razmejuje njihove pristojnosti in določa njihove naloge, pri vključevanju javnosti pa okvir in možnosti za sodelovanje.

Pripravljavec (Ministrstvo za naravne vire in za to ustanovljena projektna skupina kot pripravljavec) vodi postopek državnega prostorskega načrtovanja; skrbi za zakonitost in strokovnost prostorskega akta, v tem okviru pa tudi za učinkovito vključevanje javnosti. S pobudnikom in z investitorjem sodeluje pri pripravi in usklajevanju gradiv v posameznih fazah postopkov državnega prostorskega načrtovanja, organizaciji in vodenju javnih obravnav in predstavitev, pripravlja gradiva za obravnavo in sprejem na Vladi Republike Slovenije.

Pobudnik (ministrstvo) zastopa interese na področju svojega resorja glede ureditev, ki jih mora načrtovati in izvesti na podlagi svojih strateških razvojnih dokumentov. Poda pobudo za umeščanje ureditve državnega pomena iz svoje pristojnosti, to je za pripravo prostorskega akta. V postopkih državnega prostorskega načrtovanja sodeluje pri pripravi vseh gradiv, sodeluje na javnih obravnavah, pri pripravi stališč do pripomb in predlogov podnih v okviru javnih razgrnitev in javnih razprav in drugih oblikah sodelovanja z javnostjo, sodeluje pri pripravi gradiv za obravnavo in sprejem na Vladi Republike Slovenije.

Investitor zagotavlja finančna sredstva in naroča strokovne podlage, ki jih je treba zagotoviti v postopku državnega prostorskega načrtovanja, sodeluje pri pripravi dokumentacije ter gradiv za Vlado Republike Slovenije, se udeležuje sestankov, javnih obravnav in drugih dogodkov v postopkih državnega prostorskega načrtovanja.

Nosilci urejanja prostora v okviru svojih pristojnosti prispevajo k pripravi prostorskih aktov in uresničevanju prostorskega razvoja. V postopkih državnega prostorskega načrtovanja sodelujejo državni nosilci urejanja prostora (ministrstva) in lokalni nosilci urejanja prostora (občine, ki ležijo znotraj območja prostorske ureditve državnega pomena). Oboji se v postopek vključujejo s podajo podatkov, pripravo smernic in izdajo mnenj (s katerim nosilec urejanja prostora ugotovi, ali so bile pri pripravi prostorskega akta in v postopkih državnega prostorskega načrtovanja upoštevane njegove smernice oziroma predpisi z njegovega delovnega področja).

Zakaj so postopki priprave DPN dolgotrajni

Postopek prostorskega načrtovanja je interdisciplinaren, kompleksen proces, za katerega je značilno usklajevanje varstvenih in razvojnih interesov ter družbene sprejemljivosti, v tem okviru pa strokovno tehtanje med različnimi možnimi prostorskimi rešitvami.

Cilj takega pristopa je najti rešitev, ki omogoča optimalno rabo prostora ob najmanjših vplivih na okolje ter hkrati ob čim večji družbeni sprejemljivosti in sprejemljivosti v  lokalnem okolju. Zato se v postopku usklajevanja različnih prostorskih interesov rešitve v različnih fazah priprave prostorskih aktov tudi večkrat spreminjajo oziroma se prilagajajo odzivom strokovne in zainteresirane javnosti.

Govorimo o variantah in optimizacijah, s katerimi se rešitve oblikujejo tako, da se v postopku priprave DPN izboljšujejo z vseh obravnavanih vidikov: s prostorskega, varstvenega, funkcionalnega in ekonomskega ter z vidika sprejemljivosti v lokalnem okolju. Pri tem pa se je treba zavedati, da zaradi omejenih prostorskih danosti in različnih razvojnih in varstvenih ciljev resorjev ter specifičnih potreb in želja lokalnih skupnosti in posameznikov, kljub trudu in strokovnemu delu ni vedno mogoče zagotoviti rešitve, ki bi bila enako sprejemljiva za vse deležnike.

Zaradi naštetih zahtevnih procesov, usklajevanj in posledično preverjanja dodatnih možnih tehničnih in prostorskih rešitev (kar poleg zamud zaradi ponavljanja posameznih faz postopka tudi od  pobudnikov in investitorjev zahteva naročanje dodatnih strokovnih podlag in zagotavljanje dodatnih sredstev), se terminski plani postopkov lahko znatno zamaknejo od načrtovanih.