V ospredju so številne krize, vključno s posledicami pandemije, vojno v Ukrajini in podnebnimi spremembami, ki vplivajo na življenje evropskih državljank in državljanov, zlasti žensk.

Državni sekretar je v svoji razpravi poudaril problematiko nasilja v družini, kjer se ''moramo zavedati, da težave žrtev zgolj z odhodom od nasilnega partnerja velikokrat še niso rešene in je pogosto ravno nasprotno – ko se žrtev odloči zapustiti nasilnega partnerja, nevarnost za nasilje še naraste, v najbolj ekstremnih primerih se konča s femicidom''.

''Poseben problem je vprašanje skrbi za otroka, kjer se pretirano vztraja pri skupnem varstvu in vzgoji. Pogosto se pozablja, da je redko v družinski skupnosti samo ena žrtev nasilja, saj Zakon o preprečevanju nasilja v družini določa, da je otrok žrtev nasilja tudi, če je nasilju “zgolj” priča. Pretirano vztrajanje presojevalcev pri skupnem varstvu in vzgoji za otroka odpira široke možnosti za izsiljevanje žrtve nasilja tudi po razhodu. Pri postopkih zaupanja v varstvo in vzgojo ter določitvi stikov z otrokom moramo vzeti v obzir vse okoliščine nasilja, glavno vodilo pri presoji pa mora predstavljati varnost otrok in starša, ki so oboji žrtvi nasilja v družini. 

Navsezadnje je tu pogosta trditev, da si žrtve nasilje izmišljujejo. Prav nasprotno, klice žrtev na pomoč se ne obravnava dovolj resno in pogosto se ne raziščejo vse okoliščine ob razpadu družinske skupnosti. Če se primerom zares ne posvetimo, obstaja velika verjetnost, da bodo žrtve in njihovi otroci še naprej izpostavljeni nasilju'', je v sklopu svoje razprave poudaril Juvan.