Predstavil je omejitve opravljanja dodatnih dejavnosti uradnikov, ki so določene v 100. členu Zakona o javnih uslužbencih.

Za uradnike zaposlene v organih državne uprave (ministrstva, organi v sestavi ministrstev, vladne službe in upravne enote), drugih državnih organih (Državni zbor, Državni svet, Ustavno sodišče, Računsko sodišče, Varuh človekovih pravic, pravosodni organ in drug državni organ, ki ni organ državne uprave) in upravah lokalnih skupnosti (občine in krajevne skupnosti) velja prepoved opravljanja dodatnih dejavnosti, če je dejavnost v nasprotju s konkurenčno prepovedjo ali konkurenčno klavzulo po zakonu, ki ureja delovna razmerja, če bi opravljanje te dejavnosti uradnika lahko vplivalo na nepristransko opravljanje dela, če bi pri tem lahko zlorabil informacije, do katerih ima dostop pri opravljanju nalog v službi, ki niso javno dostopne ali, če je opravljanje dejavnosti v škodo ugledu organa.

Če pri uradniku obstaja dvom o tem, ali bi dejavnost, ki jo namerava začeti opravljati, utegnila soditi med dejavnosti, ki jih uradniki ne smejo opravljati, mora o tem seznaniti predstojnika.

Predstojnik je odgovoren za zakonito poslovanje organa in mora takoj, ko prejme tako informacijo, preveriti ali bi opravljanje dodatne dejavnosti lahko bilo v nasprotju s konkurenčno prepovedjo ali konkurenčno klavzulo po zakonu, ki ureja delovna razmerja, ali bi pri opravljanju drugega dela uradnik lahko prišel v konflikt interesov, zlorabil informacije, do katerih ima dostop pri opravljanju nalog v službi in niso javno dostopne in preveriti ali bi opravljanje dejavnosti lahko bilo v škodo ugledu organa. Če predstojnik ugotovi, da je kateri izmed teh elementov podan, mora uradniku takoj prepovedati opravljanje drugega dela oziroma dejavnosti.

Posebej je še izpostavil strožjo ureditev, ki velja za uradnike na položajih (generalni direktorji, generalni sekretarji, predstojniki organov v sestavi, predstojniki vladnih služb, načelniki upravnih enot in direktorji občinskih uprav). Za slednje velja prepoved opravljanja pridobitnih dejavnosti, razen znanstvenega, raziskovalnega, pedagoškega, umetniškega in publicističnega dela oziroma kulturne dejavnosti.

Sklepno je povedal, da inšpektorat ne obravnava veliko primerov, povezanih z opravljanjem pridobitne dejavnosti javnih uslužbencev, vendar pa primeri, ki jih obravnavajo, »kažejo na to, da gre za pomembno problematiko in da razumevanje namena omejitev pri predstojnikih organov pogosto ni ustrezno«.

Podrobnosti posveta si lahko ogledate na spletni strani KPK.