V Sloveniji imamo pravico do svobodnega odločanja o rojstvih otrok zapisano v ustavo. Skozi desetletja smo zgradili močno in dostopno mrežo javnih vrtcev in šol, ki je skupaj z ostalimi javnimi storitvami omogočila ženskam, da se lažje osamosvojijo od vloge gospodinje in se enakovredneje vključujejo na trg dela. Ženske imajo volilno pravico, pravico biti voljene, in konec koncev, prvič v zgodovini imamo predsednico države in predsednico parlamenta.

Ko obravnavamo enakopravnost, moramo najprej izpostaviti obstoječo neenakopravnost na dveh ključnih področjih: v delovnem okolju in doma. Ti dve zgodbi sta medsebojno povezani. Če pogledamo, kdo prevzema delo doma in skrb za družinske člane, bomo ugotovili, da je po zadnjih podatkih starševski oziroma porodniški dopust koristilo 95 odstotkov žensk in pet odstotkov moških. Lani je zaradi skrbi za bolnega družinskega člana dopust koristilo 82 odstotkov žensk in 18 odstotkov moških. Posledično smo pri kariernih priložnostih še vedno neenakopravni.

Skrb za psihično in telesno blagostanje, vzgoja otrok ter skrb za stare in bolne so nekatera izmed del, ki se tradicionalno pripisujejo ženskam. Gre za delo, za katero družba pričakuje, da ga ženska kot partnerka in mati opravlja brezplačno, »po naravi« in »iz ljubezni«.

Pojavlja se vse več žensk, ki v eksistenčni stiski poleg svojega neplačanega domačega dela poprimejo za delo še v kakšnem drugem gospodinjstvu, ki je sicer plačano, vendar se odvija brez pravic in dolžnosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Pogosto gre za tako imenovano delo »na črno,« ki ga opravljajo predvsem tiste skupine žensk, ki so že tako ali tako socialno izključene: priseljenke, starejše ženske, dolgotrajno brezposelne ženske, mlade iskalke prve zaposlitve in delavke, ki jim osebni dohodek ne zadostuje za preživetje.

Skrbi nas lahko trdovratna segregacija na trgu dela in plačna vrzel med spoloma. V sektorju bančništva, zavarovalništva in financ imajo ženske kar za četrtino nižje plače od moških. V zdravstvu in socialnem varstvu ni bistveno bolje. Ženske so plačane za petino slabše od svojih moških kolegov.

Zaradi tradicionalnih predstav o vlogi ženske kot gospodinje, negovalke in tolažnice so ženske pogosto potisnjene v ekonomsko odvisnost od svojih partnerjev, ki odpira prostor za vse oblike nasilja. Večina najhujšega nasilja pri nas se ne zgodi na ulici, ampak doma - ravno tam, kjer bi morali biti najvarnejši. Intimno partnersko nasilje se v veliki večini, preko 90 odstotkih, vrši nad ženskami. Nasilje ostane najdlje skrito v zasebnih odnosih, saj se žrtev zaradi tesnih osebnih vezi s povzročiteljem težko odloči, da bo nasilni odnos zapustila.

Moj poziv ob 8. marcu je, da naredimo korak naprej tam, kjer je enakopravnost ostala zgolj na papirju. Predvsem, da iz prizadevanj za enakost ne delamo bitke med spoloma, ampak nasprotno - naj bo to prizadevanje, od katerega bomo imeli vsi korist. Boj za pravice žensk moramo razumeti kot našo skupno nalogo in družbeno prioriteto, ki ima pomemben vpliv na vse nas, saj bomo na koncu dneva na boljšem vsi.«