Prav danes obeležujemo svetovni dan downovega sindroma, položaj oseb z downovim sindoromom pa z delnimi pristojnostmi pokriva tudi ministrstvo za solidarno prihodnost.

Ob tem dnevu in siceršnjem delu na področju vključevanja oseb z downovim sindromom se mi poraja naslednji razmislek. Ne zatiskam si oči; pri osebah z downovim sindromom se v družbi še vedno spopadamo tako s splošnimi predsodki kot s sistemskimi izzivi pri vključevanju v skupnost. Človeštvo drugačnost tradicionalno potiska na rob, v institucije, v nevidno in v prostor z manj priložnostmi, kar me strašansko žalosti. 

A sem vendarle vesel, ko vidim tudi mero napredka na tem področju. Vidim moderne prijeme v lokalnih skupnostih pri nas in po svetu. Vidim neumorne starše aktiviste. Vidim družbo, skupnost, politiko, medije, stroko in civilno družbo, ki uglašeno in ambiciozno odpirajo prostor izboljšavam in novemu družbenemu redu. Pred dnevi me je, recimo, nadvse razveselila vest o imenovanju Mar Galcerán, osebe z downovim sindromom, na mesto nadomestne poslanke v enem od španskih pokrajinskih parlamentov.

Če imamo pri nas komu zares izreči srčno zahvalo, da na področju vključevanja stvari dobivajo barve, so to izvajalci, vodstva in delavci v varstveno-delovnih centrih, centrih za usposabljanje, delo in varstvo ter v drugih organizacijah, tudi prostovoljskih. Delo in trud, ki ga vlagajo na področju vključevanja oseb z downovim sindromom v skupnost sta neprecenljivi. Zaradi njihove predanosti plemenitemu poslanstvu se imamo danes zahvaliti za množico uspešnih programov. Omenim samo uspehe na področju integriranih oblik zaposlitev v običajnem delovnem okolju. Naše prijateljice in prijatelji, sorodnice in sorodniki z downovim sindromom imajo zaradi tovrstnih programov sploh priložnost priti do zaposlitev, bodisi v frizerskih salonih, trgovinah, bencinskih črpalkah …

Predvsem pa bi priložnost tega dne rad izkoristil za zahvalo prijateljicam in prijateljem – osebam z downovim sindromom, ki so med nami in ki potrpežljivo čakajo, da bomo naredili še več, sprejeli še več smelih odločitev za skupnost enakih priložnosti za vse.

V svojem aktivističnem delu sem vedno stremel k vključevanju manjšin ali oseb in skupin z manj priložnostmi, s tradicijo odločno nadaljujem tudi v ministrskem delu. Danes z dvema različnima nogavicama, a ob tem z veseljem sporočam tudi, da smo ravno pred dnevi v življenje postavili poseben dokument, Strategijo deinstitucionalizacije Republike Slovenije, ki med drugim odpira nove, revolucionarne in napredne ideje – tudi na področju vključevanja oseb z downovim sindromom.