»Kot civilizacija počasi in vztrajno napredujemo. Napreduje znanost in z njo tehnologija, napreduje razumevanje človeka, družbe in sveta. Napredujemo v umetniškem izrazu in športnih dosežkih.

A dve ključni merili, ki skozi čas vztrajno pričata o dejanskem civilizacijskem napredku skupnosti, sta raven skrbi za najšibkejše in manjšine ter sprejemanje raznolikosti med ljudmi. Z drugimi besedami, če se strm napredek in nekoč nepojmljivi dosežki ne prevajajo v solidarnost in vključevanje, ciljajo v napačno smer.

1. maja 1990 je Svetovna zdravstvena organizacija istospolno usmerjenost odstranila iz mednarodnega razvida bolezni in sorodnih zdravstvenih težav. Do takrat je homoseksualnost uradno torej veljala za bolezen, homoseksualne, biseksualne in transspolne osebe pa za bolnike. Danes, 34 let kasneje, se nam v naprednem in demokratičnem delu Evrope takšna klasifikacija in stigma, ki pride z njo, zdita absurdna, a ta dan vseeno ostaja na koledarju kot opomnik in svarilo pred nevarnostjo nazadnjaštva, diskriminacije in izključevanja. Opomnik na čas, ko je preveč ljudi samo zaradi svoje spolne usmerjenosti ali identitete trpelo v sebi in v družbi, se zatekalo k odvisnostim, samopoškodovanju in samomorom. Opomnik na čas, ko je naše prijatelje, brate in sestre, sosede, sošolke; stem sam postavljal na rob in potiskal čezenj. 

Na srečo ugotavljamo, in to poudarjam z neizmernim ponosom, da smo v Sloveniji v zadnjem času smelo zakorakali v smer priznavanja pravic istospolnim osebam in s tem sovraštvu, homofobiji, bifobiji in transfobiji tudi na sistemski, zakonski in politični ravni izrekli odločen ne. Spremenjeni Družinski zakonik, ki je stopil v veljavo pred dobrim letom, je spremenil definicijo zakonske zveze ter zunajzakonske skupnosti za raznospolne in istospolne partnerje. Določil je, da je zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb in ne več življenjska skupnost moža in žene. Družinam istospolnih partnerjev je tako odprl vrata do enakovredne obravnave pred zakonom, torej za enake priložnosti v socialnem varstvu, ki ga ljudem sicer omogoča družinsko življenje. Od kreditov, do pokojnin, gradnje doma do izobraževanja in vzgoje otrok. Na bomo si zatiskali oči, zavedamo se, da je predvsem na sistemskem področju uveljavljanja pravic in obravnave transspolnih oseb še veliko prostora za izboljšavo. Nedvomno bomo morali bolj odločno zakorakati v smer zagotavljanja varnega okolja v postopkih tranzicije. 

Sistemske in zakonske ureditve so pomembne, a kar res šteje, je premik v kolektivnem zavedanju. Žal prevečkrat slišimo poročila o verbalnih, fizičnih in psihičnih napadih na pripadnice in pripadnike skupnosti lezbijk, gejev, biseksualnih, transspolnih oseb in drugih (LGBT+), na javno izpostavljanje njihove spolne usmerjenosti ali identitete, na okrnjene možnosti v zaposlovanju. Skratka o stiskah, ki ne pritičejo solidarni skupnosti 21. stoletja.

In o okolju, ki človeku ne daje proste poti za udejanjanje svojih potencialov. Spolna usmerjenost in identiteta v civilizirani in solidarni družbi ne igrata nikakršne vloge v dostopu do javnih storitev, v priložnostih za zaposlitev, pri varnosti na ulici ali pri dostojanstvu v medijih in javnosti.

Boj za pravice oseb iz skupnosti LGBT+ ni izolirana bitka. V oblikovanju skupnosti spoštovanja, solidarnosti in sodelovanja je boj za pravice manjšin in na rob odrinjenih skupin univerzalen. Razreden.

Živimo v turbulentnih časih, ko nas okoljske, gospodarske in ekonomske krize, revščina, pomanjkanje osnovnih dobrin, vojne, genocid ter splošna negotovost o naši prihodnosti in prihodnosti naših otrok silijo h gorečemu iskanju krivca med drugačnimi.  

Spoštovane prebivalke in prebivalci Slovenije, iskreno pozivam, da v naštetih stiskah, ki so resnične in nas silovito ogrožajo, ne pademo v past hipnega kazanja s prstom na skupine ljudi, ki so na videz drugačni od nas. Pozivam, da prepoznamo krivce, kjer ti dejansko bivajo, v centrih kapitalske in politične moči, s težnjo po ohranjanju obstoječega in nevzdržnega kapitalističnega ustroja pri življenju, največkrat na temeljih umetno ustvarjenih konfliktov med nemočnimi. Ne pozabimo na logično ugotovitev, da pri največjih izzivih krivec nikoli ni skupina z najmanj glasu, moči in priložnosti. Različni pa smo si bistveno bolj podobni, kot sprva kaže ali kot nas hiti prepričati propagandizem nazadnjaških političnih in kapitalskih sil.

1. maj predstavlja pomemben mejnik v zgodovini splošnega sprejemanja skupnosti in pravic oseb LGBT+. Zato naj se kot predstavnik Vlade Republike Slovenije ter prebivalk in prebivalcev dežele, ki ima pozdrav raznolikosti zapisan v državni himni, zahvalim vsem, ki manjšinam med nami dajete glas. Vsem, ki ste doslej prispevali boju proti homofobiji, bifobiji in transfobiji in ki boste z napori nadaljevali. Vsem, ki razumete, da pravice niso nikoli podarjene, vedno izborjene. In vsem, ki razumete, da je boj za eno manjšino boj za vse.«